Ja, točno tako. Do nadaljnjega. Sva v fazi, ko se hkrati povsem zavedava, da bova kmalu sedla na letalo proti Sloveniji, a kar nekako ne zmoreva prsta položiti na točno določeno okence koledarja leta 2015. Kar ne gre in ne gre. Zdaj bi še to in ono. Pa Kitajska je tako blizu, Japonsko se da menda preštopati in zakaj pa ne, Malezija ima menda noro dobro hrano … in zakaj res ne?!
Ampak ne gre. Vse pa res ne gre. Že novembra lani sem rekel, da je tole potovanje preseglo vse moje mokre sanje in vse kar sva doživela od takrat dalje, je bilo le ¨ na u. In tega ni bilo malo. Bil je Myanmar, bil je Vietnam, bili so Filipini. In sedaj je ta umirjen sever Tajske.
V Chiang Maiu, kjer sva se udomačila kot mala hrčka na “kolesu sreče”, bova ostala do začetka aprila, nato pa po kopnem na sever Laosa. Med razmetane hribovske vasi, prepletena porečja in, tako pravijo, pisane menihe. V Laosu bova preživela 30 dni in če me vprašaš, kam točno bova šla, lahko povem le to, da bova zadnji teden v glavnem mestu Vientiane urejala indijsko vizo. Držite pesti, prosim.
Iz Laosa letiva nazaj v Bang-bang-bangkok! Ja, še tretjič Tajska. Tokrat na otoke. Sezone bo konec, cene bodo menda padle, domačini se bodo umirili in ribe v morju bodo prišle bližje. Kam točno gremo (ja, trije bomo!), še ne vemo in če ima kdo kakšen dober predlog, prosim z besedo na plan. Kar spodaj v komentarje! 🙂
Mesec dni na otokih bo dovolj, da bo pasala klofuta ali dve, driska in zastrupitev, pa wigl-wigl z glavami. Ja, Indija! Če nama to uspe, se mi bo izpolnila še zadnja želja za tole potovanje. Res, res, res si želim še enkrat povohati Indijo. Globoko bom vdihnil in se pustil odnesti, kamor bo želela. No, prišepnil bom, naju naju nese nekam na sever v Kashmir ali Ladakh. Nekam med vrhove gora in dno neba.
In to … to bo verjetno to.
