Na polovici potovanja – kaj vse sva zaj*****

Danes je naš 26. dan na poti. Na polovici smo. Začeli smo 11. februarja v Dubaju, potem pa Bangkok in Chiang Mai na Tajskem, Hanoi v Vietnamu in ta trenutek v hotelski sobi v Hong Kongu. Že od doma sva prvi del potovanja namenoma splanirala za obisk večjih mest, drugi del potovanja pa za obisk rajskih tropskih otočkov.

Pa gremo kar po vrti, kaj vse bi spremenila, če bi še enkrat načrtovala pot do tega trenutka:

• Pol manj Dubaja. Glede na to, da na koncu spet letimo čez Dubai, bi ga namesto 4 dni na začetku in na koncu planirala samo 2 dni. Saj nam je všeč, a dva dni je dovolj in bi čas raje dala drugam.
• Vseh mest po dva dni manj. V vseh mestih od Dubaja dalje smo bili 7 noči. Rada imava dovolj časa, da ne mesto samo na hitro poščijemo (tako se pri nas reče, se opravičujem), ampak da imamo dovolj časa, da ga res odkrivamo, molzemo in izžamemo. Vseeno pa sva občutila, da imamo po 5 dneh dovolj in nas že srbijo pete.
• Dodaten čas bi dala v … obisk še ene dodatne destinacije. Mogoče bi šli na Phu Quok otočke v Vietnamu (tja sva hotela it že pred desetimi leti, nama ni zneslo), mogoče bi nekako uturili noter Kambodžo, ali pa bi nam celo uspelo stisniti noter še en teden Maldivov na poti domov.
• Boljši hotel v Hong Kongu. Ker sva mislila, da bo OK, sva rezervirala 6m2 veliko “kopalnico brez okna“. Bila je preizkušnja, ampak nikoli več.
• Bolj gledala na vreme. To je sicer svetovna neumnost rečt, ker kako bi lahko vedeli decembra, kakšno bo vreme marca, pa vseeno. Malo nas muči, da sta Vietnam in Hong Kong ves čas zavita v oblake, poleg tega pa je še vetrovno in mrzlo (15-20ºC). Ker že 10 dni nismo videli sonca, ga pogrešamo. Mogoče drugič ne bi dal zaporedoma dveh destinacij, kjer je verjetnost takšnega vremena za dotičen mesec visoka.
• Malo več oblek za naju. Ker smo tu, kjer smo, na mrzlem in deževnem, bi bilo lepo, če bi imela kakšen pulover več, mogoče kakšno jakno, vsekakor pa več nogavic. Sva si vse seveda kupila potem na poti in ni slabo, bi bilo pa vseeno lažje to prinesti od doma, ker toliko prostora smo še imeli.
• Pošiljala bi spominke po pošti. To si vedno rečeva, da bova naredila, pa nama ne uspe. Toliko lepega doživimo ali celo ustvarimo (Lilin vietnamski klobuček etc.) na posameznih destinacijah, pa potem zaradi pomanjkanja prostora vse pustimo tam. Davnega leta 2013 sva poslala en paket spominkov iz Indije, potem pa nikoli več. Sklepam, da je danes to zelo enostavno, verjetno tudi ne noro drago.
• Lili bi otroški fotoaparat kupila že doma. Tako pa sva ga kupila šele tukaj v Hong Kongu, ga preplačala, pa še zamudila je polovico potovanja, ko bi se lahko skupaj z Artom igrala in fotkala neumnosti. 🙂

Vse, pri čemer sva se uštela, pa je kljub vsemu tudi lepa in zanimiva šola za naju in otročke. Če smo kje bili predolgo, nič narobe, če nam je bilo malo dolgčas. Takrat se namreč pogosto zgodijo najlepše stvari. In nič narobe, če smo spali dve noči v miniaturni sobi brez zraka in oken. Lila še zdaj pravi, da ji je bilo super. 🙂 Ena zanimiva izkušnja več in popotnica za naprej.

V Hong Kongu imamo še eno noč, potem gremo za dve noči v Disneyland (prosim vse bude, naj poskrbijo, da ne bo preveč deževalo), potem pa direktno iz Hong Konga letimo na tajski Koh Samui in začnemo naših vročih 14 dni na otokih.