Marsikdo si misli, da sem pač eden tistih “žižkov”, ki kategorično zanikajo vse kar je v tem času in prostoru, vse kar prinaša dobro, pa čeprav le za kratek trenutek. Da sem eden tistih asketov, ki bi najraje odpovedal vsemu, samo da bi lahko prišel že do te “neumne” Ithace. Pa ni tako …
Ljubezen, predanost, poželenje … čustva ostajajo ista. Tukaj in tam. Danes in čez mesec, leto ali deset. Njihova smer je tisto, kar nas definira. Morda sem preveč radikalen za tale trdna tla, pa vendar vem, kaj želim. In v glavi imam zarisano pot, kako do tja. Ne pravim, da je enostavna in nikakor ne pričakujem, da jo boste sprejeli. Tudi od svojih najbližjih tega ne pričakujem … naj bo to zanje “nujno zlo”.
Družba pogojuje socializiranost pozameznika. Z danostmi te postavlja v okolje in bolj kot si vešč upravljanja s tem, bolj v središču pozornosti si. In pozornost prija. Potreba po pripradnosti je ena najosnovnejših človekovih vrednost. Ljubezen in pripadnost. In cena, ki jo moramo večinoma plačati tukaj in danes je predraga zame. Vse mineva. Prehitro. Težko se počutim pripaden čemurkoli in ko na trenutke izgubim še sebe, ostanejo le še slabo artikulirane misli.
Pa sem pripaden samemu sebi? Kako naj bom pripaden čemurkoli drugemu, če se vsak dan borim s samim seboj. S svojimi željami, sanjami.
Če in ko se uspem za trenutek preslikati iz tega trenutka in prostora, občutim popolno svobodo. Ni cene, ki bi jo plačeval za pripadnost, ni očitanja in obžalovanja. Ni okoljskih determinant, ki bi določale stopnjo moje pripadnosti. Sem le jaz … Sam a nikoli osamljen. Pripraden najprej sebi, nato pa vsem in vsemu ostalemu. Moja Ithaca.