Povsod je lepo

Doma sva. V Ljubljani. In vstisi o Omanu počasi dobivajo jasnejše barve, oblike in iščejo tiste špranje v spominu, v katerih bodo najbolj varni. Čeprav sva pričakovala, da bodo zadnji dnevi...

Juhuhu! V 10 dneh sva prevozila 3300 kilometrov, 7-krat na rajskih kotičkih prespala v najinem šotoru in bila gosta v 3 zanimivih guest housih. Iz severa Omana sva prišla na njegov...

Ura je 8:36 zjutraj in ravnokar ob kavici počivava po obilnem zajtrku stvari, katerih imen ne znam ponoviti. Sva 15 kilometrov znotraj puščave Wahiba, v precej luksuznem puščavskem kampu Sama Al...

Ura je 20:49 in sedim na udobnem stolu, za leseno pisalno mizo tople hotelske sobice. Ja, danes sva si jo privoščila. Današnje jutro se je na makadamskih gorskih cesticah prevesilo v...

Ura je 19:28. Dnevi se s takšnim tempom pač zaključijo hitro in začnejo takoj. Ta trenutek sediva v izsušeni strugi vadija Damm, ob nečem, kar je še pred nekaj minutami bilo...

Ura je 23:26. Shit! Kolko je ura? OK, tale prispevek bo treba napisan brzinsko in potem čim prej pod … pod prašno, pršic polno semi-deko. Dan sva začela pozno. Zakaj? Katka...

Ura je 20:42 in kmalu greva spat. Prvi dan v Omanu je skoraj pod streho. In čeprav sva bila še ob pristanku prepričana, da bova zaradi precej dolgega premika iz Ljubljane...

Medtem ko to pišem, pijem deci domačega rdečega vinčka s Krasa. Medtem ko ti to bereš, pa sva s Katko že visoko nekje nad Arabskim polotokom in počasi frčoplaniva proti Muscatu,...

Še 36 ur imava do odhoda in kot vsak rok, tudi tale s seboj prinaša brezglavo bezanje po nikoli dokončanih opravkih, srečanjih, tistih drobnih malenkosti, ki si jih vedno puščava za...

Zdi se mi, da nisva potovala že vsaj deset let. Prvič, ker imam že en teden pred odhodom metuljčke v trebuhu. Drugič, ker me je spomin pustil na cedilu in ne...