Če so koralne grebene po svetu predvsem v zadnjih nekaj (deset) letih uničevale vremenske ujme, globalno segrevanje in ribarjenje z dinamiti, potem je očitno otočje Banda zaradi svoje oddaljenosti in osamljenosti, tem neprijetnostim docela ušlo.
Maske na glavo, snorkel v usta in plavutke na noge. Dvakrat na dan. Zjutraj in po kosilu. Še večkrat bi, pa sva si nekaj snorklanja prihranila še za otok Hatta, na katerege se odpravljava čez dva dni. No, če sva čisto iskrena, nisva mogla več, ker naju je po dveh seansah že pošteno zeblo in se je tudi grlo že vnemalo, ampak prejšnji izgovor zveni veliko boljše. 🙂
Naj naštejem nekaj najpogostejših povedi, ki jih izustiva momljajoče skozi snorkel med najinimi podvodnimi seansami:
- U fak, a si videla to?
- Pa ti si ja nor, kk je to lepo!
- A misliš, da je tole nevarno?
- Kok so huuuudi!
- Lulam.
- A misliš, da je tale užitna?
- Kere hude barve!
- Šit, spet trigger-fish!
- Ne it preblizu.
- A je to živo?
- A sem šou ful globko?
- Mene zebe.
Bogovi sveta so za trenutek odložili majolke in v najino smer poslali nekaj internetnega signala. Uspelo nama je namreč naložiti nekaj podvodnih fotografij, kopica njih in en luškan video posnetek pa ostajajo za enkrat na tej strani sveta.
Noro!
in pol sm jst misnla, da sm izkoristla snorklanje..tole zgleda božansko lepo.Bo treba še pod vodo.