V Taškentu, glavnem mestu Uzbekistana, smo pristali ob 7:25 zjutraj. Letalo iz Istanbula je bilo polno do zadnjega sedeža in dišalo je nekje med prešvicanimi nogavicami in čufti v paradižnikovi omaki. Mi nismo jedli, ker smo obroke prespali. Smo pa švicali. To pa. Po 11 urah na poti se pa že spodobi.
“Hello, sir!” je rekel stric, visok, suh, lepo oblečen. “Where you go? I have taxi.”
Najprej smo ga prijazno odslovili, češ, hvala, zelo ste prijazni, ampak mi smo kul, ker imamo eSim in YandexGo (tukajšnji Uber). Klikamo, loada. Stric to seveda vidi in zagrabi.
“Good taxi, business.” Poboža Arta po glavi in se Lili lepo nasmehne. “Petrol, big space, safe, for kids.”
Čez 4 minute, ko sva dokončno obupala nad znakcom za nalaganje v aplikaciji, smo sedli v razmajan miniaturen Chevrolet, ki business samo sanja. Kaj pa pas zadaj za pripet? Ne, ne, tega nimamo. Prosim? Ja, ja, vse ok, no problem.
Pa smo šli.
Živimo v … Art Hostlu. Kje pa drugje! Nekakšna tiha zapoved je, da vsaj enkrat na potovanjih najdemo takšen hotel. Ni težko. Imamo sobo s štirimi enojnimi posteljami, lastno kopalnico, v kateri smo pred 17 minutami rabili ogledalo in zdaj po sobi hodimo obuti, ter oknom z rešetkami, ki gleda na glavno cesto, po kateri se le redko pripelje kakšen avto.
Zdaj smo se že naučili; da si konkretno olajšamo prvi dan, si že doma zacahnemo restavracijo, v katero gremo jest in to naredimo epicenter našega prvega dne. Vse ostalo pa pletemo tam naokrog. Po dopoldanskem spancu (še preden smo šli pod tuš ali si umili zobe), smo najprej napadli kotle plova (lokalna specialitta riža, jagnjetine, konjskega mesa in sladkastih začimb), potem pa odkrivali čare lokalne tržnice.
Če bi v sadje tukaj investiral toliko, kot od nas zadnje čase zahtevajo lokalne tržnice v Ljubljani, bi rabil kamion. Kilogram grozdja od 30 centov dalje, kilogram breskev od 60 centov dalje, kilogram fig pa – te so bile brez pogajanja med dražjimi, ker kdo pa se bo pogajal s staro tetko z rutko na glavi – 2,5 eur.
Artu je dan polepšala tista tetka na fotki spodaj. Seveda! Če pa prodaja slasten jabolčni sok (nismo še prepričani, če je res jabolko, ampak za enkrat sumimo na to), v ustih pa nima niti enega belega zobka. Samo zlate. Jop, Uzbekistan sodi med 10 največjih proizvajalcev zlata na planetu.
Nam trem pa je dan polepšal Art, ki je neskončno užival, šarmiral in pokal frise, medtem ko sta ga dva fanta, skupaj stara ne več kot 30 let, strigla, zabrila in fenala. Ja, ni ga čez izkušnjo lokalnega frizerja.
Danes namenoma nismo obiskali nobene mošeje. Kar si štejem kot velik dosežek. Tukaj se namreč bohotijo na vsakem koraku in če pogooglaš, kaj obiskati v Taškentu, so na prvih mestih samo te gospodične. Jutri jim namenimo našo pozornost.
Zdaj pa gremo spat.
Aja, še to. Na poti iz letališča do hostla sem v taksiju pozabil telefon. Seveda sem to ugotovil šele 20 minut po tem, ko se je visok stričko z business class Chevroletom že odpeljal, a Bogmudajzdravjain12otrok – stričko se je pripeljal nazaj in mi ga vrnil. Lepo. Ni ravno razlog, da se čisto sprostimo, pa vendar. Lep uvod.
“Oči, mami, hvala za lep dan,” sta še rekla, zdaj pa čakava, da zaspita.
