“Lahko bi se sprehajal bos po snegu. Da bi slišal samo zvok vdiranja v tanko, zaledenelo plast na vrhu svilnate snežene podlage. Lahko bi me zeblo v noge. Lahko bi imel plave, temno vijolične prste. Lahko bi trepetal z ustnicami in trepetal s telesom. Lahko bi me bilo strah, lahko bi bil sam in osamljen. Prav mogoče je, da bi mi po obrazu tekle solze. Hodil bi proti tistemu tam daleč.
Imam čudno teorijo glede “biti srečen”. Vprašanje o tem se vselej pojavi v danem času in prostoru. “Si srečen?” Danes, tukaj, v tem trenutku. Sem srečen? Če obtičim, ne absorbiram ničesar novega, se ničesar ne veselim in nikor ne želim ljubiti bolj kot ga, potem ne … nisem srečen. Četudi bi imel v tem trenutku vse, kar si je mogoče zamisliti. Sreča je trenutna, je minljiva. Obstaja samo najdrobnejši delček trenutka, potem izgine.
Strah, nejasnost, neuresničena sla in ljubezen. Negotovost. Vse to je tisto, kar ti obenem ne pusti biti srečen in po drugi strani stalno ohranja v trenutku popolne blaženosti.
Nisem srečen, če preprosto – sem. Srečen sem, ko hodim proti tistemu, kar si želim, da nekoč bom. Četudi po snegu, v mrazu, z otrplimi prsti na nogah. Bistvo je, da se premikam …”
Pravljica 1099
…krasno spisano,. in vprašanje, ki ostane.