Myanmar ni naporen kot Indija, ni nedostopen kot Nepal, ni razdrobljen kot Indonezija in hkrati ni tako klačeplazen pred turisti in njihovimi dolarji kot Tajska. Zmešnjava, ne? Naj razložim …
Myanmar je pred kratkim na široko odprl vrata turistom. Pustil je vstop velikih letalkih družb, omehčal je nekaj zakonov in pripeljal velike mednarodne blagovne znamke. Napise na tablah, ki označujejo veličastne turistične atrakcije, so prevedli v angleški jezik, v hotele so namestili Wi-fi in uvozili velike in skoraj nepredstavljivo luksuzne avtobuse.
Kot turist se tukaj počutiš odlično. Brez skrbi, brez logističnih zagonetk, brez posebnih birokratskih ovir. In nisi edini. Ob tebi so avtobusu nemških, skandinavskih, ameriških … turistov z najnovejšimi fotoaparati in neusmiljenimi komolci, ko se začne bitka za fotografiranje sončnih zahodov iz priljubljenih razglednih točk.
Ja, enostavno je. Enostavno na relaciji Yangon, Mandalay, Bagan, Inle Lake. Tako enostavno, da počasi že hlastava za nečim posebnim, nečim drugačnim, nečim pikatnim in posebnim.
Danes se iz mesta Hsipaw podajava na nekajdnevni treking čez okoliški drn in strn.
“Prvi dan 7 ur, drugi dan 7 ur, tretji dan 8 ur in zadnji dan 6 ur,” je plan poti razložil najin vodnik.
“In spimo v vaseh?” sem vprašal.
“Dve noči v vaseh, eno noč v starem samostanu,” je odgovoril.
Kam točno naju pot pelje tokrat, ne veva, pomemben podatek je bil ta, da to ni ustaljena turistična pot in da se je nazadnje skupina turistov na to pot podala pred petimi meseci.
“V prvi vasi zvemo, če lahko gremo dalje,” je dodal na koncu.
“Ja?” sem ga vprašal. “Zakaj?”
“Pred nekaj dnevi je prišlo 80 km od našega cilja do manjšega spopada,” je odgovoril. “Moramo biti previdni.”
In so očitno poti Myanmara, ki še lep čas ne bodo videle velikih avtobusov z beloglavimi türisti.
Aja, še ta štos. 🙂 Pred nekaj dnevi, ko sva se z motorjem vozila po obrobju Mandalaya, je kar na enkrat pred naju in še nekaj ostalih motoristov na cesto skočil policist in nas vse “postavil na stran”. On in njegov prijatelj sta stopicljala od enega do drugega, pregledovala vozniške in prometne, naju pa očitno pustila za konec. No, midva čakava in čakava, vsi ostali se odpeljejo že dalje, policista pa kot mački okoli vrele kaše. Malce sramežljivo, malce po principu “delajva se, da ji ni in mogoče se bosta odpeljala dalje”. Na koncu sta poklicala random modela z ulice, da je skupaj z njima stopil do naju, midva sva medtem že pripravila mojo osebno izkalznico (seveda sva vozniško pozabila v hotelu) in jo suvereno predala policistu. Nekaj trenutkov je zamišljeno in še-kako-pomembno gledal vanjo, jo obračal in pokimal ob datumu veljavnosti, nato pa jo z očitnim olajšanjem vrnil in nama pokazal, naj se le odpeljeva dalje.
Čisto majčkeno so očitno že prehiteli sami sebe. 🙂
