Čeprav sva po 4 dneh dobesedno zbežala iz El Nida (ja, zdaj sva spet nazaj v Port Bartonu), se bo celodnevno skakanje po okoliških otočkih zapisalo kot eden highlightov najinega potovanja. Ob nekaterih stvareh se počutiš tako nemočnega, tako majhnega in hkrati tako blaženega, da ti sploh dovolijo bivati z njimi na našem planetu. In razmetani otočki, lagune in klifi nekaj minut stran od El Nida prav gotovo sodijo v to kategorijo.
Morje je bučalo in vetrovi so v amfiteatru mogočnih skal ustvarjali skoraj zastrašujočo simfonijo.
“Greva,” sva rekla, zaplavala skozi ozko odprtino in …
… se znašla v laguni. Mirni laguni, obdani z ostrimi vrhovi. Turkizno zelena voda, popolna tišina, niti sledu o valovih. Plavala sva brez besed. Pod vodo, nad njo. Opazovala, kako najine okončine lebdijo v prostoru brez časa in v času brez dimenzij.
Brez moči, brez kančka moči in vpliva sva se prepustila, da nama teta Narava da svoje najboljše.
