Še nekaj let nazaj je do vasi Theth na severu Albanije vodila makedamska cesta (spodaj). Vožnja iz Tirane je tako vzela ure in ure, zahtevala nekaj konkretnih menjav prevoznih sredstev ali pa vsaj en hud 4×4. Danes je lažje oz. z dvema malima otroka “lažje”. Nam je vzelo 4 ure, brez postankov, po lepo zaviti cesti (spodaj), kjer je na veljalo pravilo večjega oz. kdor-ima-mercedesa-lahko-vozi-po-sredini-ceste. Varno prispeli, to je važno.
Ko so enkrat do sem potegnili asfaltirano cesto, je šel razvoj strmo navzgor. Gradijo kot norci, na trenutke se zdi, da kar malo povprek, zagotovo pa brez nekega prostorskega akta, ki bi vsaj približno postavil smernice, kaj lahko in kaj ne. Tako zraven tradicionalinih kamnitih hiš, pašnikov, hlevov in blatnih cest, rastejo moderni glamping resorti in preveč razsvetljene restavracije.
No, nam se je po sreči uspelo ogniti vsemu temu. “Po sreči” pomeni, da smo spet rezervirali eno najcenejših prenočitev (60 eur na noč na sobo) in tako pristali pri lokalni družini, kjer nam teta zjutraj postreže vse domače, zvečer pa še tisto, kar postreže svojemu možu (Katka pravi, da on nič ne dela) in sinčku Tomažu (hvala, ker si Artu posodil tovornjak).
Vas je dolga kilometer ali dva, ter ujeta v ozki dolini skupaj z deročo reko. Sonce se izza gora pokaže šele nekaj ur po sončnem vzhodu in zaide nekaj ur prej. Zjutraj je mrzlo za bundo, opoldan za kratke rokave, zvečer pa spet “po zimsko”.
Jemo domač ovčji sir, zraven domač ovčji sir, malo mesa, domač ovčji sir, prilogo iz domačega ovčjega sira in pečene zelenjave, za sladico pa domač ovčji sir in jogurt.
