Ne primerjat Tirane z Azijo.
Ne primerjat Tirane z Azijo.
Mic, ne primerjat Tirane z Azijo.
“Ej, men se zdi tale ulica, kot da bi bili v Bangkoku.”
Iz Ljubljane preko Trsta do Tirane bi moralo biti največ 5 ur. Mi smo jih porabili 9. Seveda smo iz od doma štartali čisto majčkeno prej, če bi šlo na cesti kaj narobe. Seveda je letalo zamudilo za slabi dve uri in seveda smo na otroške sedeže pri rent-a-carju morali “še malo počakati, jih pripelje moj prijatelj takoj”. Ampak je šlo.
Po vsem kar sem prebral o prometu v Tirani, sem se pripravil na … mesarsko klanje. Indija, s ščepcem Balija in Hanoia. No, nič od tega. Res je, da je ena tetka sredi ceste odrla vrata in skočila ven neznano kam in da mi je en kreten v Mercedesu blendal že od dveh semaforjev zadaj, naj se mu umaknem, ker se mu mudi verjetno na pedikuro … ostalo pa lepo in gladko, nič kaj bolj zahtevno kot kakšna tečna ura na Celovški v Ljubljani.
Živimo v lepem, velikem in skromno opremljenem stanovanju v središču mesta. Imamo svoj parking, prevelik hladilnik, wi-fi, dve sobi, veliko kopalnico z bidejem (da lahko še nekdo lula ko nekdo kaka), kuhinjo, ki je ne uporabljamo in balkona, ki ju še nismo krstili. 50 eur na noč. Ni bilo najcenejše, pa vseeno konkretno med cenejšimi.
Tirane nisva posebej splanirala. Vedeli smo, da se bomo večino časa zadrževali okoli glavnega Skenderberg trga, razikovali okoliške ulice, poskušali čim več hrane (prvi dan nama je uspelo naročit zgolj dve fižolovi juhi in grško solato) in seveda nekako zdrli skozi famozni Bunk’Art – v prejšnjem stoletju zgrajen podzemni bunker za primer jedrske ali kemične vojne. Nikoli uporabljen, na srečo.
Prvi občutek z ljudmi je takšen, kot je občutek z vsemi, ki so se v Slovenijo priselili iz Albanije. Mirni, prijazni, delovni. Spoštljivi. Ni dretja, ni vsiljevanja, ni “daj hitro naroči, nimam časa”.
Otroka sta … vredu. Če vredu pomeni, da sta dva mala luštna zmajčka, ki potrebujeta posebno nego, 120 % pozornost in nikoli točno ne vesta, kaj točno bi rada, česa ne, kam bi šla in zakaj točno že nočeta zdaj spat. Pač, sprememba okolja vedno prinese vsaj 36-urni proces adaptacije. Zanju in za naju. Danes, drugi večer, smo že OK. Zdajle vsak v svojo zobno ščetko pojeta v izmišljenem jeziku.
Ura je 21:28. Kar bo pa bo …
