Verjetno edino pravilo, ki se ga splaca na potovanjih reeees upostevati in se ga drzati kot pijanc plota, je to, da med lokalnimi prazniki ne nacrtuj nikakrsnih vecjih premikov. Tole danes je bilo noro. Lepo, ampak noro.
Ko sva zjutraj znova vstala ob 6.00 (to sva naredila ze drugic, predvsem zato, da bi znova videla jato vsaj 10.000 ptic, ki zjutraj preletijo jezeru v Kandy), sva pogumno napadla 6 km oddaljeno zeleznisko postajo. Kupiva vozovnico do Nuware Eliye, 150 rp ( en evro) vsak in cakava na vlak. Najprej sva bila sama, nato nekaj deset, na koncu ze kaksnih 300. Se vedno optimisticna spoznavama delavce na zelezniski postaji. Pijeva vodo, skadiva kaksen cigaret … pride vlak.
Ljudje visijo prek oken in vrat, en prek drugega. Starejsi, otroci, dojencki. Vsi se vedno nasmejani nas vabijo naj vseeno poskusimo nekako utreti pot v vagon. Fizicno ne gre. Zabito je vse.
Pa sva se odpovedala voznji, ceprav je bil to eden vrhuncev, ki sva jih tako nestrpno cakala. Praznik je in migracije na veliko.
Trenutno sva napredelu, ki ga zaznamujejo fluorestencne barve cajnih plantaz. Lepo je za znoret.
Kakšna pozerska fotka! :)) Neskončno uživajta! *