Bi lahko vse pustila in spet šla?

Doma sva že … čakaj, koliko? 8 mesecev? Nemogoče. Vonj po Indiji še vedno veje iz najinih joga blazin in preveva najino stanovanjce, na namizju računalnika so še vedno datoteke z imeni “Stroški_vietnam.xls” in vsake toliko usta še zalije okus po sladkih indonezijskih cigaretih. 8 mesecev?

Vprašanje “Pa vaju mika, da bi spet šla?” je spodneslo prvo mesto poprej vodilnemu “Kk’ kurba sta lahk zdržala skup tolk časa?”. In najin odgovor je previden. Z moj okus znatno preveč. “Seveda, ja. Mika naju. Ampak zdaj sva energijo usmerila malce drugam …” In jada-jada-jada. No, laževa. Nisva je usmerila drugam. Drugam so jo usmerile silnice našega tempa življenja. Da plačava najemnino, potrebujeva denar. Da lahko jeva, potrebujeva denar. Da se lahko zapeljeva do morja, potrebujeva avto. Za avto potrebujeva, ja, kakšen evro ali dva. Da imava evro, hodiva v službo.

Pa je to to, kar si želiva? Če bi vse to, kar je tukaj in sedaj v moji glavi, obstajalo ločeno od neumorne želje in vizije po tem, kako bom nekoč nekje ob pogledu na natrpan 50-litrski nahrbtnik spet občutil popolno svobodo, bi se verjetno sesul v prah. Tako pa si, kot že pred januarjem 2014, vsak dan znova rečem: “Umiri se. Vsak korak te vodi natanko tja, kamor sam hočeš.”

A če bi lahko vse pustila in šla? Lahko bi. Ampak to bi bilo približno tako, kot bi bil noro lačen, pa bi doma iz kavča naročil pizzo, ti jo prinesejo na dom, bi jo vrgel v mešalnik, zmiksal in popil. Trenutno pa sva v fazi, ko sva ravno pomljaskala en slasten gurmanski obrok, sestavljava recept za novega, greva počasi po nakupih. To sestavino od tam, pa tole iz te trgovine in tole iz tiste kmetije. Potem bova vse skupaj skrbno oprala, očistila, narezala. Dala tole v ta lonec, tisto v drugega. Kuhala in pekla na počasnem ognju. In ko bo jed gotova, jo še lepo servirava in užijeva z lačnimi usti.