… in smo šli v njegovo vas. Ker je bilo za nami že nekaj ur jadranja po turkiznem morju, je bila moja prva misel, seveda, hrana. V vasici pa vse zaprto. Zakaj? Najin spontano nastali vodnik nama je razložil, da je a.) ravno čas nizke sezone in da turisti sem pokukajo šele konec junija in b.) da še vedno potekajo sankcije proti koleri in da so preventivno zaprli vse lokalne restavracije. In kaj nama je preostalo? Napadla sva prvega prodajalca sadja. Nič lepšega. Ananas, pasijonke, čez sto metrov pa smo dva fanta poslali še na najvišjo palmo po najboljše kokose. Sicer sva s tem prekršila pravilo, da kokosa ne pijeva po opoldnevu, ampak v sili še hudič pije malce manj hladen božanski kokos. 🙂
Kljub temu, da je prvi stik z lokalci v Stone Townu zaradi njihove vsiljivosti pri prodaji tega ali onega lahko moteč in nadležen, je na vasi drugače. Žibijo v drobnih iz kamnov sestavljenih hišah, otroci se preganjajo po ulicah in igrajo nogomet s prazno žogo, očetje k sebi stiskajo novorojenčke in tu in tam mimo prisopihajo šolarčki.
Dialog pa gre takole.
Oni: Jambo.
Midva: Jambo.
Oni: Habari?
Midva: Mizuri. Nuwewe?
Oni: <vstavi nekaj zelo nerazumljivega>
Lepo je, ker govorijo vsaj malce angleško. Komunikacija je prijetnejša, bolj človeška in hitro se zapleteš v pogovor. Pogovor o tem, da če kokos rabutaš iz sosedove palme, ti, še preden pokličejo policijo, odsekajo stopala in se potem delajo, kot d so te takšnega že našli. Epic. 🙂
Sicer pa se njihovo življenje vrti okoli pridelave morske trave. Ob oseki ženičke in otroci napadejo ogromna polja in v velikih vrečah travo odnašajo sušit v vas. Kaj vse točno se s posušeno morsko travo zgodi, nama niso znali razložiti. Njihovo znanje seže le do lokalne tovarne, ki jo odkupi, nekaj porabijo za pridelavo losjonov in mil, ostalo pa izvozijo. Kam? Ne vedo in jih ne zanima.
Sonce me je na hard opeklo in ob tem bi pozval vse farmacevte tega sveta, da prosim izumijo nekaj kar bo ščitilo pred soncem in ne bo mastna bela krema. Prosim. Prebava super, komarji naju puščaj srednje na miru in ves čas sva lačna ravno prav, da nisva utrujena. Skartka, vse pod kontrolo.
