Krožnica.

V majhnem mestecu ob svetem jezeru nekje na zahodu Indije je ta trenutek ura natanko 22:59. Trda tema je in nad menoj poskuša migetati zvezda. V daljavi slišim lajež psov in vsake toliko slaboten vetrič od kdo ve kod prinese še zvok udarcev po bobnih in motornega kolesa. Vem, da pred vrati mojega hostla na tleh zaspi gospod, ki me zjutraj ne bo prosil za drobiž in vem, da malce višje po ozki razriti potki spi še nekaj njegovih prijateljev. Tistih, ki bodo zjutraj le z nasmehom prečesavali ulice in se verjetno utapljali v spominih Pushkarja, kot je nekoč še bil.

Na poti sva dobra dva meseca. Prepotovala sva že skoraj 20.000 kilometrov in če sodim po sebi, jih potrebujem vsaj še neskončnokrat toliko, da se bom zares spoznal.

Beseda potovanje mi je vse bolj tuja. Neupravičeno zavaja, da se odmikam od nečesa. Od mene. Od znanega. Od zavetja. Pa je ravno obratno. Skozi kilometre, skozi neštete nasmehe in težke nesporazumčke se korak za korakom bližam samemu sebi. Ne pravim, da je to vselej lepo in prijetno. Ne pravim, da je to katarzično in enostavno. Včasih (vse manj pogosto) si želim, da dela sebe ne bi nikoli spoznal. Pa ne gre. V okolju kjer sem, ta hočeš nočeš privre na dan. In če je dobre dan, ravno v trenutku, ko si to najmanj želiš.

Prvič, je grozno.
Drugič, še boli.
Tretjič, te razjezi.
Četrtič, se upraš.
Petič, razumeš.
…
Desetič, preprosto pustiš.

Če slučajno potujem, potem potujem v krožnici in čez 20.000 kilometrov bi po vseh zemeljskih izračunih moral prispeti nekako na začetno točko. Da vidimo …