Meja Indija-Pakistan

“Wagah border, Wagah border, Wagah border,” so naju v svoje prepaid prepolne rikše vabili mladi fantje. No, pa sva šla. Na mejo s Pakistanom, 30 kilometrov iz Amritsarja proti zahodu. Nekako sem imel v glavi menjavo straže iz Aten in si na podlagi tega oblikoval mnenje o tem, kaj bom videl tu … no, nikakor ni pomagalo! 🙂

Na eni strani tribune za 10.000 ljudi polne do zadnjega kotička, na drugi, pakistanski strani tribune za 5.000 ljudi polne na 20 %. Vmes pa dvojna železna vrata vsaka od njih obdana s simboli svoje države. In na vsaki strani vrat vojaki, ki bi jih lahko opisal z naslednjimi pridevniki: smešni, strašni, neizprosni, prijazni, zabavni. V daljavi na Pakistanski strani sem visoko na stražnem stolpu videl do zob oboroženega vojaka. Ta nikakor ni bil smešen.

Vse skupaj je velik nacionalistični šov. Vstopnine ni, zato vse to ni komercialne narave. Je pa tako cilj obeh držav, da na svoje tribune privabita kar največ zastav mahajočih državljanov in iz njih izvabita kar največ glasnih krikov in ploskov. In dobro jim je šlo. Indijska dekleta plešejo, pakistanski fantje igrajo na bobne. Zvočniki na obeh straneh kašljajo glasno glasbo in vojaki v ceremoniji, ki traja kakšno uro izvajajo akrobaciej dviganja nog in žuganja sosedom mejašem. Smešno in zabavno. Hkrati pa posledica v preteklosti prelite krvi in blag odsev njenih dandanašnjih kašmirskih ostankov.

“And how is your relation to Pakistan now?” sem vprašal fanta na poti nazaj proti Amritsarju.

“You must understand. On individual level we love each other but the politics divides us!”