Ura je 10 zvečer in otroka sta vsak na svojem koncu 5,8 metrov dolgega kombija, ki mu tukaj rečejo avtodom, zakopala bojni sekiri in zaspala. Lila spi zgoraj pod streho z mami, Art z mano kraljuje na spodnji postelji, ki se čez dan z nekaj kung fu potezami spremeni v jedilnico. Smo prvi dan še verjeli, da bom zgoraj z Lilo spal jaz, ampak me živ bog ne spravi nazaj v tisto klastrofobično trugo.
Tole je naš 5 dan roadtripa po Novi Zelandiji. A kakšen je bil prvi dan? Grozen oz. tisti pridevnik tri naprej od grozen. Pot z Balija je trajala dobrih 20 ur, preden smo se končno parkirali v našem prvem kampu nekje na vzhodni obali Nove Zelandije. Telo ni točno vedelo, kaj želim od njega, saj sem mu intravenozno dovajal enormne količine kave in Monsterja, hkrati pa vsak trenutek, ko sem le utegnil, zatiskal učke in poskušal zaspati.
Otroka pa budna. Celo pot na letalu sta namreč drnjohala, tale naša hiša na kolesih pa ju je le še podžgala. “Oči, a tukaj notri bomo spaliiii?!”, Lila. Art: “Juhuhuhuh!”. Mami in oči pa na pol mrtva.
In za piko na i je zunaj pričelo še močno nalivat in tako smo prvi dan preživeli na 4 kvadratnih metrih. Dva zombija in dve ropotuljici. Ob 11.30 zvečer smo zaspali.
Od drugega dne dalje nas spremlja sonček. Tudi mi smo se vnesli in zdaj že vemo, kako najbolje in najhitreje postlati postelje, da nas ne špika v hrbtu, kako se vsakih 7 minut umakniti koloni avtomobilov, ki je nastala za nami in kje kupiti že spečenega piščanca, da nam za večerjo ni treba mazati posode.
Z avtodomom imava love-hate relationship. Super je, ker smo svobodni. Vsak dan spreminjamo plane in šele zdaj vidimo, da smo se res podcenjevali. Naš prvotni plan je bil, da se na dan premikamo maksimalno 2-3 ure in se po parkiranju v avtokampih začnemo razgledovati naokoli. No, dejansko stanje je drugačno. Cel dan ga namreč bluzimo z avtodomom naokoli in ko sredi dneva nekako ocenimo, kje bomo zvečer pristali, tam na hitro najdemo en kamp in ga rezerviramo.
Po drugi strani pa je iz dneva v dan tale naš kombajn vedno večji smetnjaček. Najbrž obstajajo nekje ljudje, ki se v takšnih situacijah znajdejo zelo dobro, so snažni, pospravljajo, vedno vedo, kje je kaj in znajo izkoristiti vsak kotiček. No, to nismo mi. Pri nas že od drugega dne leži vse povprek, nekje nam gnijejo banane in prvega pečenega piščanca, ki sva ga kupila za večerjo tretji dan, sva v kombiju iskala skoraj dve uri.
Na Novi Zelandiji smo si za prve tri dni nastavili par turističnih zadev. Šli smo na predstavo v vas Maorov, v Hobitton movie set, kjer smo snemali Hobita in LOTR, včeraj pa še sprehod med kraterji in gejziri. Ah, jej. Težko bi dal čemurkoli od tega več kot 3 od 10. Pa saj to sva vedela še preden sva šla, ampak kaj ko si človek to vseeno želi ogledat in pač ta tistih konkretno-preveč-evrov za vstopnino.
Smo danes spremenili načrt in ga bluzimo brez cilja. Se vozimo, vidimo tablo za 2-urni trekking do slapa in nazaj. In gremo. Pred nami vulkan. Hodimo ob reki. Mirno. Tiho. Ptički. Se ustavimo na klopci, pojemo sendviče, spijemo vsak svoj ginger beer. Art zaspi v nosilki, Lila skače kot gazela. To rabimo.
Sami smo si krivi. No, natančneje oči. Nisem pravilno splaniral tele Nove Zelandije. Ampak vem za drugič. Se bomo še vrnili.
Ne morem več pisat. Zaspan in utrujen. Zunaj je 4 stopinje, v avtodomu pa, odkar smo v omari našli en mini grelec, vsaj 25 stopninj. In to plus prijetna utrujenost pa zelo uspava.
