Stvari, ki sem se jih bal: krožišča, divji motoristi, nepoznana pravila.
V Bangkoku smo najeli avto. Toyota. Lepa. Avtomatik, seveda. Zadaj prostora ravno z dva velika kovčka, na zadnjih sedežih dva otroška boosterja. Tankamo 91, liter njega stane 85 centov. Smo pripravljeni? Smo. Pa smo startali.
Prvi dan. Vozim večinoma 60 km/h, postavim se kaksnemu večjemu vozilu za rit in se ne premaknem. Ko katka napove, da se moram čez 4,5 kilometra premakniti na skrajno desni pas, se tja premaknem takoj. In čakam.
Naš cilj je majhno mestece na prvim tajskim narodnim parkom Khao Yai. 3 ure iz Bangkoka. Iskala sva nekaj drugačnega na Tajskem. Da niso otoki in ni Chiang Mai. Tole sva izbrskala verjetno nekje na redditu.
Živimo v pravljičnem resortu Watermill. Ima papige na vsakem koraku (dve celo govorita), mimo teče neverjetno čista reka, ob njej se vrti velik mlin in ker ima vsaka pravljica tudi nekoga zlobnega, je to tukaj en podivjan kuža, ki pa ima na srečo ves čas nagobčnik. “Če pride mimo, se samo ustavite,” reče prijazna tetka na recepciji. Ajde, OK.
Najina pričakovanja so bila nizka. Gremo pač nekam drugam, štirikrat prespimo, mogoče vidimo ali doživimo kaj lepega, sicer pa naj bo to zatišnje pred nevihto zaključka potovanja.
Dobili smo krepko več. Ta regija je nekakšen mehurček v središču Tajske, kamor očitno zahajajo večinoma azijski turisti. Da ima restavracija michelinko je skoraj pravilo, da znajo angleško pa izjema. Na eni izmed promocijskih majic regije sem videl velik rdečo ikonco kave, zraven pa napis “Coffee Hopping”. Ja, kavarne in pražarne so pika na i.
Naš cilj tukaj je bilo raziskovanje narodnega parka. Ker je ogromen in zaboga ne veš kam in kako, je najbolje, da si najameš vodnika. Mi smo za 150 eur vzeli celodnevno (12 ur!) turo, kjer nas je vodnik s klasičnim tajskim imenom Lek, vozil sem pa tja pa gor in dol. Vozili smo se največ 25 km/h in se ustavljali povsod tam, kjer so seveda njegove oči nekaj zaznale. Mi pa smo, kot ponavadi, rabili vsaj nekaj minut, da smo to isto bitje ugledali tudi po tem, ko nam jo je ujel v daljnogled.
Sva rekla, da tudi če po Borneu ne vidimo prav veliko, bomo vseeno zadovoljni. Pa smo videli: ježevca, ki mu je iznenadna tropska nevihta zalila rov in je bežal čez cesto nekam v gozd. Eno belo in eno oranžno kačo – nestrupeni. Zelenega gada – strupen. Hornbille, več njih, velike, na koncu tudi v jati, ko so iz temno modrega neba bežali na svetlo. Gibona. Noro, gibona.
Monitor lizarda in še polno nekih kuščarčkov, za katere mi je žal, da jih večinoma vidimo samo v terarijih. Ptice takšnih in drugačnih barv in še pa še. Slone smo iskali, a smo od njih videli samo ogromne kakce. Moje edino vprašanje ob kakcih je bilo: “A misliš, da bi bili dobri za kompost?”
Jedli smo kot kraljeva družina. Gostilne so bile pripravljene za petične kitajske in korejce, notri pa mi sami; sezona je od novembra do marca. Če smo naročili steake (tukaj gojijo govedo), nekaj prilog, sokce za otroke pa še kakšen cocktail, nismo dali več kot 60 eur. Prekomerno priklanjanje in lepi nasmehi všteti v ceno.
Pred pol ure, eno uro za tem, ko smo se (pri zdaj že pogumnih 100 km/h na prehitevalnem pasu) izgubili na avtocenstah v Bangkoku, smo vrnili avto in sedaj sedimo ob mini otrškem igrišču na Don Muang letališču in čakamo na naš let v Kambodžu. Čez 2 uri ga imamo. Veselimo se, ampak smo že malo skurjeni. Katka je v Siam Reapu vzela hotel, ki je bil za tri dni iz 1500 eur znižan na 200. Upam, da je klima. Menda je bazen. Naj bo postelja ravno prav trda.
Akcija!
