Pred nami je bil eden najdaljših premikov na potovanju. Na Baliju sonce vzide ob šestih zjutraj in mi ga seveda že nestrpno pričakujemo. Odprte učke, čutila na max in pričakovanje, ki kot prevreto mleko kipi čez rob pikčaste posode. Kam gremo? Na Novo Zelandijo!
12.00 (0 ur na poti)
Začnemo točno opoldne. Po tem, ko smo v naši najeti vili, ki je bila le lučaj stran od najbolj umazane plaže, kar sem jih videl kjerkoli-kadarkoli (Jimbaran. Totalno priporočam, da tja ne greste!), pojedli sadni zajtrk in po tem, ko sta otroka še zadnjič namočila ritki v našem baznu, smo poklicali Grab, vanj naložili dva velika kovčka, nekaj manjših nahrbtnikov in eno balo potrpljenja, potrpežljivosti in razumevanja. Gremo? Gremo!
Ker je naš let šele pozno popoldan, iz namestitve, ki je v lasti bogate Rusa, ki Bali obišče le za en mesec na leto, ostalo pa po pretirano visoki ceni oddaja suckerjem, kot smo mi, pa moramo najkasneje ob 12, zatočišče najdemo v pol ure oddaljenem nakupovalnem središču. Zunaj je krepko čez 35 stopinj celzija, vlaga pa tako visoko, da ne veš, a se potiš ali si pod tušem.
13.00 (1 uro na pot)
Jemo. Še zadnji nasi goreng (peče riž) dengan ayam (s piščancem) dan es jeruk (in pomarančnih sok). Sedimo v eni izmed restavracij v kleti nakupovalnega centra. Čeprav smo sami in je okoli nas več ali manj vse prazno, je lokacija strateško izbrana. Namreč … nasproti nas je velika otroška igralnica. 5 eur za eno uro in pol? You have a deal!
14:45 (2 uri in 45 minut na poti)
Art je prepoten od glave do pet, mimo ušes, med lopaticami in za koleni. Teče z njega. Preoblečeva ga, ker bomo že čez deset minu v sibirski klimi v taksiju, po slabi uri vožnje pa že na letališču. To je od naše trenutne lokacije oddaljeno samo 10 kilometrov, ampak zaradi izjemne gneče avtomobilov in motorjev, v kateri se Bali utaplja, do tja potrebujemo eno uro.
Prijazni teti na okencu damo svoje potne liste. Nekaj vtipka, se nam prijazno nasmeji, vtipka. Čakamo. Otroka plezat na tekoči trak za prtljago, midva se ukvarjava s tem, da jima še desetič razloživa, zakaj se tega ne počne. Končno pogledava spet teto. Ne smeji se več. Pravi, da imamo mami, Lila in oči, vizo potrjeno, Art pa ne. No, seveda. Kako niste vedeli, da hočemo mi trije samo naprej, Art pa bo ostal na Baliju še ene tri tedne. Ipak je star že 3 leta, ziher se bo znašel.
17.00 (5 ur na poti)
Končno se začne boarding. Ja, Artovo vizo so po pol ure končno našli. “Veste, nekaj je zatajil sistem,” je rekla gospa po tem, ko je videla, da je njena tridesetminutna nekomunikacija v naši družini povzročila raaaahli stres. Dobili smo potne liste, se počili ob veliko okno, ki gleda direktno na pristajalno stezo in se pretvarjali, da oči za vsako letalo ve od kod prihaja, kako dolgo je letelo in kako je ime pilotu.
Vrsta za na letalo je dolga. Muzamo se ob tem, ko vsi vstanejo pred nami, čakajo v vrsti še pol ure, zato da bodo na letalu, ki bo iz Balija v Auckland letelo 7 ur in pol, čim prej. Ko je pred zadnjim pregledom potnih listov in letalskih kart samo še nekaj ljudi, pospravimo pobarvanke in barvice, in vstanemo še mi. Bip, bip, bip in hvala bogu še en bip. Vsi štirje smo uspesšno pobipkani in zdaj že sedimo na presenetljivo udobnih sedežih v 24 vrsti Boeinga 787-9 Drealiner letalske družbe Air New Zealand ter se pričkamo o tem, ali je vredno risanke začet gledat že takoj po tem, ko se vsedemo in trpet vse prekinitve zvočnih najav, ali raje še počakamo pol urce, da bomo visoko v zraku in gledamo potem vse v miru? Ha? Ha? Ha?
Polnoč (12 ur na poti)
Seveda smo jih začeli gledat takoj in gledali do onemoglosti. Mogoče bi nama uspelo, da bi otroka zaspala že kakšno uro prej, pa so jima v otroškem meniju za večerjo postregli več cukra, kot sta ga podjedla prej v enem tednu skupaj. In seveda sta šla v franže. Art se je ob premorih naveličanosti od risanka igral peekaboo s sosedo za njim, Lila pa je z 81:9 cel avion vodila v tem, kolikokrat je šel kdo lulat.
Pilot naznani, da se bomo počasi pričeli spuščat. V prsih začutim, kako letalo upočasni in zdaj kočno tik prek zdajci me popade spanec. Zaprem oči, umirim se. OK, mogoče mi uspe zaspat vsaj za 10 minut. Boljše deset minut, kot nič minut. Trudim se. OK, boljše 9 minut, kot nič. 8 kot nič. Mogoče mi bo uspelo. 7 minut. Odnese me, zaspal bom. Hvala ti jezuskristus! Še malo, še malo. Šeeee, maaaalooooooo. “Oči, lulat me!”
01:00 (13 ur na poti)
Hodimo iz gatea, kjer je pristalo letalo proti prevzemu kovčkov. Seveda vemo, da nas na poti čaka še tisočpetsto pregledov potnih listov, nahrbtnikov, viz in še česa, ampak se ne obremenjujemo. Zdaj smo tu. Let, čeprav je bil za starša nenaspan, za otroka pa zelo, je minil mirno. In varno. Tu smo. Še nekaj birokratskih zagonetk, pa bomo zunaj. Po lokalnem času je ura že 5 zjutraj in počasi se bo zdanilo.
Hodimo. Cela truma nas je. En za drugim. Le malokdo govori, vsi smo utrujeni in vsak bi rad prišel končno na svoj cilj. Tu in tam se kdo ustavi na WC, kdo na pitnikih napolni vodo. Hodimo. Vsi v eno smer, le nekaj luštnih deklin oblečenih v policijske uniforme nasproti nas. “Oči, glej kužka,” reče Lila in se previdno pomakne za mene. Policistke imajo kužke. In med tem, ko mi naša truma utrujenih počasi zgoščuje v dolgo vrsto pred carinikom, kuža vohlja od torbe do torbe.
“Saj nimamo nič kaj spornega, ne?” vprašam Katko.
“Nič, verjemi, da sem vse pustila tam,” odgovori.
Pa da ne bo kdo mislil, da govorimo o čem groznem. Govorimo o sadju. Naloženi smo z nahrbtniki, v katerih smo celo potovanje po Baliju in še prej na Tajskem prenašali tisoč in eno sadje, hrano, pijače. Vse to, česar nikakor ne smemo prinest na ta novozelandski otok.
Kuža pride do nas. Voha mene in moj nahbrtnik. Gre naprej. Voha ob mojo nogo zalepljeno Lilo, njeno mini torbico. Gre naprej. Pride do katka. Voha. Voha. Voha, se suče okoli nje kot pes okoli vrele kaše, tiho bevskne in se vsede poleg nje.
Ne me hecat.
“Je ta nahrbtnik vaš?” vpraša Jessica (recimo da je tej policistki ime Jessica).
“Je,” odgovori Katka.
“Ste prepričani?”
“Seveda.”
“Ste ga vi spakirali?” vpraša Jessica.
“Sem,” odvrne Katka.
“Ste prepričani? Če najdemo kaj prepovedanega, je kazen 400 dolarjev. Še vedno imate čas, da to prijavite. Ste sami spakirali nahrbtnik in v njem ni nič prepovedanega?”
“Zagotovo.”
“Prosim, da stopite z mano,” povabi Jessica.
02:00 (14 ur na poti)
Odprli smo nahrbtnik. Kužka ni bilo več, on je svoje opravil. Zdaj smo parkirani nekje v temačnem kotu, sicer vsem na očeh, a očitno je z nami nekaj “narobe”. Jessica si nadane temne latex rokavice in s “Smem?” povpraša Katko, če lahko pregleda nahrbtnik. Sinhrono pokimava. Sicer veva, da nimamo nič, da smo vse pregledali, izpraznili, pojedli, ampak priznam, da bi lagal, če bi rekel, da me v tistem trenutku ni obšla misel: “Pa saj mi ni kdo kaj podtaknil, a?”
Jessica brska. Na mizo zlaga stvari iz nahrbtnika. Pogleda otroško vodo, jo odloži. Robčke. Odloži. Brska dalje. Že mislim, da bo zatežila zaradi piškotov, ki smo jih kupili na balijskem letališču, pa je ne ganejo. Nakar ji v očeh zasije sreča. Jessici vztrepeta srce. Zenice se ji zmanjšajo, srčni utrip ji poskoči na 130. Notranjost latex rokavic se ji navlaži, kolena zašibijo. Z roko seže globo v nahrbtnik in ko se prepriča, da ima pozornost vseh šetih parov oči okoli nje (ja, Jessica je imela še prijateljico Justino), končno iz nahbrtnika povleče … otroški slinček.
Otrokoma se že meša. Ne vesta več ali sta na smrt utrujena in lačna, ali ju bolj skrbi to, da bosta šla mami in oči v zapor. Jessica gleda tisti slinček in ne ve točno, kako dalje. V njem je v brozgo nedoločljive barve in oblike razmazanih nekaj ostankov špagetov bolognese, banan in mangov, ki jih je Art snedel v zadnjih dneh. Jessica menca na mestu s slinčkom v roki. Pokažega ga še Justini. Tudi njej ni čisto jasno. V zraku zaveje razočaranje. Jessicina ramena se povesijo, za vsak slučaj še enkrat poškili v nahrbtnik, če se tam vseeno le skriva kakšen prepovedan zaklad, nakar globoko zavzdihne in pravi: “Lahko greste, srečno pot.”
08:00 (20 ur na poti)
Ko smo končno prišli iz letališča na prosto, je bilo sonce verjetno že nekje visoko, a ga zaradi temnih oblakov in nadležnega dežja nismo videli. Tavali smo po pločnikih sem in tja in iskali, kje hudiča prevzamemo zdaj naš avtodom. Long story short, bil je na drugem koncu letališča in do tja smo natovorjeni kot šerpe hodili 45 minut.
Ga najdemo, prevzamemo, zaštartamo in gremo. Otroka sta srečna, ker vsak s svojem otroškem sedežu z veliki učkami požirata vse novo, oči in mami pa s tremi redbulli v riti prav tako. Za prvi dan smo si, prepričani, da bomo na letalu itak spali in da bomo spočiti, zastavili dolg premik. 4 ure iz letališča do našega prvega kampa na severu Severnega otoka.
Oči je raketa. Lahko bi vozil do Avstralije in nazaj, ampak ko končno prispemo na cilj in parkiramo, tudi očija malo zmanjka in se za nekaj minut zapre v svoj svet. Zunaj pa dežuje. Naš avtodom ni avtodom, ampak je en normalen kombi predelan v spalno kinderjajčko. Zunaj pa še vedno dežuje. Po 20 urah na poti smo prispeli na cilj in zdaj … dežuje. Nimamo kam. Stiščani smo v treh kvadratnih metrih vlažnega avtodoma. Lačni smo, moramo nekam po hrano. Ura je zjutraj, mi pa zaspani za umret.
Takšna potovanja imamo radi. Mi2 sicer pravijo, da “od spominov bolj otožno se živi“, mi pa pravimo, da ni vedno tako. To nas krepi in dela boljše. Pa še Jessice tega sveta spoznavamo.
Nekaj navodil in nasvetov za popotnike
Čeprav se naša družina trudi potovati varno, premišljeno in pametno, se nam tu in tam zgodi kakšna takšna neumnost, kot je ta zgoraj. Zato vam spodaj podajam nekaj napotkov našega Ministrstva za kmetijstvo, Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, ki jih je vredno upoštevati, če želimo ohraniti naš ekosistem lep, odporen in bogat za nas in naše otroke:
- Ko potujemo v tujino, nas mika, da bi domov prinesli spominke, na primer lepo sadiko s trekinga po džungli, vejico zelenja s pohoda ali ročno izdelan venček z lokalne tržnice.
- Morda se zdijo neškodljivi. Morda celo niso zaznani med carinsko kontrolo. Toda če nimajo ustreznega dovoljenja, lahko prenašajo škodljivce in bolezni rastlin, ki lahko uničujejo evropske ekosisteme.
- Če torej raziskujete zunaj EU in obiskujete čezmorska ozemlja, rastline in rastlinske proizvode pustite tam, da pomagate zaščititi naše avtohtone vrste ter ohraniti zdravje naših ekosistemov.
- Sveže sadje v ročni prtljagi se vam morda zdi bolj zdrava izbira kot prigrizki na letalu, vendar lahko vsebuje škodljivce in bolezni rastlin.
- Preden se vkrcate na povratni let, preverite ročno in oddano prtljago, da v njej ni delov rastlin (listov, vejic, korenin itd.) ali spominkov rastlinskega izvora.
- Tako se boste izognili odvzemu prinesenih rastlin in rastlinskih proizvodov, pa tudi globam med carinsko kontrolo ter prispevali k varovanju evropskih vrtov, gozdov in pridelkov.
Hvala, da ste prebrali do sem! Uživajte poletje.
p.s. Več informacij in napotkov najdete tukaj.
