Potovanja niso samo tistih nekaj dni, ko si dejansko nekje tam daleč, ko odkrivaš sebe v tujem okolju in ko hlastaš za vsem novim. To je prva pika na ü.
Neskončno polno adrenalina, upanja in volje je obdobje pred. Ko veš, da živiš samo še za tisti jutranji let tja daleč in ko vsak trenutek do tiste minute preslikaš v nekaj tam daleč. Vse kar storim v teh tednih pred odhodom povežem z Indijo. Vse. Od tega, da zjutraj vstanem in se odpravim v službo, do tega, da vsak večer razmišljam ali bo mini 35 literski nahrbtnik dovolj, pa v končni fazi tudi to, da si želim Indijo ujeti na najlepši možni način še skozi večni objektiv. Priznam, niti približno mi še ne gre tole fotkanje, ampak se trudim. In kar je najlepše – uživam v učenju, ker vem, da bom tudi s to malenkostjo potovanje in vsa nadaljnja zajel še z malce večjo žlico.
Andrej mi je (meni še vedno) nerazumljivo odstopil svoj fotoaparat, kolegi in super cimra mi predajajo znanje in se z mano sprehajajo skozi neuspele poskuse v parku Tivoli. Danes pa sem samo za “gušt” poskusil še nekaj digitalne obdelave fotografij. Pač je potrebno neznanje s terena malce pokompenzirati 🙂
Evo, ena izmed fotografij z lanskega potovanja po Papui prej in potem.
Sej vem. Ni še niti pribljižno OK, ampak želja je pa velika. To je važno!
