Nerad zacenjam nove stvari. Raje imam misli nanje, priprave in planiranje. Ko je enkrat stvar v pogonu, je pripisana koncu. Ko se zacne, stejes dni do njenega konca. Ko jo planiras, stejes dni, do njenega zacetka. Meni je ljubse slednje.
Danes je nas zadnji dan. Zadnji dan od jutra do vecera v Venezueli. Jutri nas airport transfer nalozi v nasi posadi in nas odpelje na 5 ur dolgo pot na letalisce v blizini glavnega mesta Caracas. Znova smo se mu na siroko izognili. Pravijo, da je tako najbolje. Rad imam nevarne zadeve, tezke, naporne in nepredvidljive. A nikakor ne, ce je edina nevarnost povezana s kriminalom. Razumem jih, ni jim lahko. A to se ne pomeni, da se jim morem izpostavljati.
Skratka, da ne zaidem. Poslavljam se. Od vsega kar vidim, slisim in obcutim. Ne znam spansko, pa tudi s pticami, morjem in palmami ne znam govoriti … pa vem, da me razumejo. Vselej ob slovesu pustim na mestu del sebe. Tudi tokrat ni prav nic drugace. Tezko mi je, a caka me novo planiranje. Moje najljubse opravilo. Odstevam do zacetka novega odstevanja.
httpv://www.youtube.com/watch?v=oQjaMEsqeEI
Iskrena hvala vsem 1079-im, ki ste v casu nasega potovanja obiskali moj blog. Cenim vase spodbudne besede, cas in zanimanje. KO pridem domov, pripravim se video povzetek potovanja, obljubim. Bo lepo 🙂
Povsod je lepo!
Ampak je po svoje lepo… puscati delcke srca po svetu. Tako je pravzaprav vse okoli tebe malo po malo dom. Takole mislim v tem veceru v Portu, kjer…ja, puscam koscke srca. Tako kot dan prej v Lizboni, pa Fatimi, pa… nekoc davno tudi v Venezueli.
ja, se strinjam. povsod je lepo 🙂
je pa tezko ko prides domov in je poterbno zacetk spet razmisljat “po nase”. jst osebno se kr naenkrat pocutim precej osamljenega …