Pa je lep dan in je FaceBook. Ja, priznam, da bi brez slednjega bil prikrajšan za marsikatero uživanje sončka. Pač, tako je, priznam. Zgubiš stike, telefonske, ne prepoznaš več skupnih interesov. Pa se je potrebno znajt. In tako smo se mi. Mislim, da se še prej nikoli nismo družili, naš izlet na Veliko planino je bil alfa.
Ob potovanjih se vedno sprašujem … vedno sprašujem samega sebe, kolegi mene, domači mene, se pogovarjam s Tadejo … je res potrebno tako daleč, zapraviti precej denarja in vsega ostalega, da doživiš nekaj tistega, za kar je povsem mogoče, da je dobro le zato, ker je tuje. Zakaj ne uživamo doma, v Sloveniji, v bljižini. Lepot kar mrgoli. Odkriti jih je treba, ne pa jih potiskati v vrsto za vsem eksotičnim.
Pa smo šli. Na Veliko planino. Rally Tolmin skozi ovinke, na 1666 m nadmorske višine. S sendviči v nahrbtniku in z mislimi že ob kislem mleku in žgancih. Hodimo v hrib nič več kot 45 min. Smo zastavili turco nogam prijazno. Hodimo in hodimo. Prispemo. Moja prva misel – Papua! To je to. To je dober pribljižek tistega, kar sva s Tadejo lani odšla iskat na drug konec sveta in kar lahko Slovenija pokaže vsem tistim, ki dvomijo v njeno avtohtonost, lepote in presenečenja. Drobne planšarske hiške, črede krav, domačini v še vedno tradicionalnih oblačilih. Delajo na vrtičkih, preganjajo krave, seveda skrbijo za nas turiste. Papua je obstala v kameni dobi, Velika planina vztraja par desetletij nazaj. Dovolj, da ti da misliti …
httpv://www.youtube.com/watch?v=AzHsnYrFtSY
In še to. Koče na Veliki planini se dajo celo najeti. Cena na osebo za eno noč se giblje med 8 in 10 eur. Živiš povsem tako kot oni, brez elektrike, ob svečah, z WC-ji “na štrbunk”. Sezona za to se začne konec junija in konča v začetku septembra. So nas opozorili, da ni to za vsakogar. Da krave non-stop mukajo, žvečijo, cingljajo. Da so noči lahko mrzle. Da je potrebno zgodaj vstati … Pa se mislil, da tega pri nas ne bom našel! Pisano na kožo … (telefonska za najem koče 031 814 651, prijazna gospa Mari)
Res je povsod jepo, bemtiš …
