Katka pravi, da sva s tem potovanjem izgubila eno leto dvorjenja. 🙂 Preden sva šla na pot, sva bila namreč par le nekaj mesecev in bila tako že kmalu, včasih si misliva, da prehitro, vržena v tako intenzivno spoznavanje.
Evo, da naju ne boste več spraševali, če se kaj pričkava … odgovor je: seveda se! Madona, seveda se! Kdo pa se ne bi oz. kdo pa se ne. Jeva skupaj, serjeva skupaj, bruhava skupaj.
Tole pa je nekaj top razlogov, zakaj se spričkava:
- 10 ur na busu, oba sva utrujena, umazana, jaz sem lačen. Pokažem ji nekaj skozi okno, ona to zamudi, vpraša kaj je bilo, meni se ne da razložit, ker bi zahtevalo preveč energije, zamahnem z roko, ona se namuzne, jst vprašam, kaj je sedaj narobe, ona je tiho, jaz utihnem. Vse naju boli še naslednjih par ur.
- Katka se zbudi ponoči, gre malo na telefon, ekran zašajna meni v glavo, zagodrnjam, Katka reče, kaj je narobe, rečem nekaj v polsnu, oba utihneva. Zjutraj se zbudiva našpičena.
- Voziva se po prašnih potkah, v zraku je noro veliko prahu in seveda, kot taprav dec, pljuneme enega de profundis, Katka reče, da je res ogabno, rečem, da je slab zrak, ona se namuzne in utihne, še jaz utihnem.
In nekako v tej smeri. Kot vidite, nič resnično tehnetnega. Kakšna drobnarija v kakofoniji vseh ostalih šumov, ki izmučijo telo. Tako pač je … 🙂
