… si želim, da bi lahko bil tam in storil vse kar je v moji moči, da pomagam. Kakorkoli že. Ne znam veliko, nisem najmočnejši, najhitrejši. Ne znam jezika in ne vem kako se potolaži otroka. Vem pa, da bi lahko dal vsaj nekaj tistega nazaj, kar so ti ljudje pred letom dni dali meni, nama.
Pred nekaj dnevi je pričel bruhati eden najbolj grozečih vulkanov na svetu – Merapi. Merapi ni turistična atrakcija, ni romarska pot tisočglave množice turistov, nanj do vrha ni tlakovanih stopnic. Merapi je zgolj tam in stalno jasno opozarja na moč narave oz. bogov, če želite.
Lani sva ga med svojim 70-dnevnim potovanjem po Indoneziji obiskala tudi midva. (Originalni zapis si lahko ogledate tukaj.) Bila sva na poti iz Pangandarana na vzhod otoka Java, kjer naju je čakal let na Papuo. Pa sva si zaželela nekaj drugačnega, nekaj takšnega, kjer ne bova srečala tisoč “belih buč”, kot sva poimenovala nadležne turiste in nekaj, kar nama bo pustilo pečat. Nekajurni vzpon na Merapi se je začel s predavanjem starešini seizmologije na Javi, pot pa smo nadaljevali z njegovim bratom. Bil je tih, skromen, spregovoril je le takrat, ko je želel kaj jasno povedati.
Nismo se vzpeli do vrha. Uf, kje. Niti približno. Obstali smo vsaj tisoč metrov pod njegovim veličanstvom in le s strahospoštovanjem ugibali, kaj se skriva po lepo gozdnato obleko in kamenjasto čepico. Pa nam je povedal zgodbico. O vasi, ki je ležala tik pod vulkanom Merapi. V njej pa več družin domačinov. Tam so živeli že več generacij, verjeli v božanstvo vulkana in se za nobeno ceno niso želeli preseliti od po mnenju strokovnjakov nevarnega območja. Ne, niso šli. Verjeli so, da ji Merapi varuje.
In ko je nekega dne vulkan začel kazati svojo moč, metati kamenje, dušiti s pepelom in končno bruhati lavo, so do vasi prihiteli strokovnjaki, znanstveniki, ki so ljudi svarili, naj se evakuirajo. Niso šli. Čakali so do zadnjega. In ko je lava prišla že čisto do vasi, se je njen tok tik pred vasjo razdelil na dva dela in vas v elegantnem oviknu obšel. Ni se je niti dotaknil … a dva izmed znanstvenikov sta umrla. Zalil ju je. Merapi je pokazal svoje božanstvo.
In to ni izmišljena zgodbica, ali mit. Je preverljivo dejstvo, ki se je zgodilo ne tako dolgo nazaj.
Indonezija mi je pokazala povsem novo pot življenja in zato do nje, njenih ljudi in narave čutim neverjetno povezanost. Res si želim, da bi lahko bil tam …
