Zanimivo, kako hitro se človek navadi na nov kraj. Kako hitro za trenutek pozabiš, kam točno pripadaš. Prvi dan si izgubljen, tretji dan prepoznavaš že videno. Mineva drugi teden, ko najdeš svojo tržnico, svojo najljubšo kavico, svoj najljubši tom yum. Po enem mesecu se zaveš, da si in v naslednjem trenutku moraš … naprej. Čeprav je zalogaj nastanitve nekje na drugem koncu sveta še pred pol leta zvenel kot naporen zalogaj, za ta podvig nisva porabila niti pesti atomov moči.
Teče najin zadnji teden v Chiang Maiu, mestu na severu Tajske, ki kljub svojemu butičnemu videzu v naročju nosi več kot milijon prebivalcev. Ima vse, kar imajo veliki. Še več. Ima vse, kar imajo najmanjši. Uličice, v katerih se lahko izgubljaš do onemoglosti, prijazne kuharice na uličnih stojnicah, večerne lučke, ki osvetljujejo spokojne templje. Če si dovolj pozoren in pogledaš mimo turističnih znamenitosti, se lahko hitro ujameš v vsakdanji tok mesta, ki v svojem bistvu sloni na trdnih temeljih umirjenosti, uvidevnosti in čarobnosti.
Za enkrat želja po tem, da bi ostala tukaj, ostaja zgolj misel, ki si jo zaupava ob jutranji kavici in popoldanskem branju v pravljičnem parku. Morda. Nekoč. Nekje? Kar tukaj …
