Še 10 ur. Še ena noč in pustila bova Chiang Mai za seboj in se podala Laosu naproti. Bilo je lepše, kot sva upala, da bo. Čeprav le 60 dni, sva se v tem času navezala na najino mini stanovanjce, na jutranjo kavico, na prodajalca slastne sadne solate. Na dekle, ki nama je postreglo z najboljšo tajsko tom yum juhico. Na park in kotiček travnika, kjer sva med branjem knjig debatirala o ljudeh, o odnosih … pa tudi o sladoledu, mravljah, ribiških palicah in žadu.
Najine priprave na Laos so praktično nične. Vse kar imava je 100 dolarjev, s katerimi bova jutri na mejnem prehodu plačala vizo, od tam dalje pa po glavni cesti naravnost. Potem pa verjetno kdaj desno in vsake toliko časa, brez skrbi, tudi levo.
Imava pa en cilj. Nekaj, kar naju navdaja s pričakovanjem. 14. aprila v Laosu namreč praznujejo novo leto, imenovano Pimai Lao. Ker o novem letu ne vem več kot to, da se vsi povprek polivajo z vodo in da so vodne pištolice v tistem času daleč najbolj prodajan artikel, ne bom pametoval in se bom v celoti pustil presenetiti.
