Doma, v BTC-ju sem si kupil zvezek. Crn, brezcrten, z debelimi platnicami in debelimi listi. Bom pisal pravljice, sem si zadal. Pa ne gre. Za enkrat se ne znam, ne cutim inne zmorem. A zvezek je cudezno ves popisan.
Vanj zlivam misli, obcutja, bedarije, pomisleke … vse kar mi presine mozgane v dolocenem trenutku. Vceraj sem zapisal: “Zakaj ljudje raje vse zivljenje zivimo v strahu, napetosti, previdnosti in smo posledicno nesrecni, kot pa da bi raje preboleli tistih nekaj opeklin?”
Danes je moj zadnji dan v Goi, cas za poslavljanje. Ne maram poslavljanja, ceprav mi gredo zadnje case dobro od rok in znam za tem hitro zakorakati v novo pot. Pa vendar.
Nekomu sem moral polepsati dan. Pa sem ga otrockom druzine v hisi katere zivimi. Zjutraj, nekaj cez sedem, sem se odpravil, kot po navadi, na jutranji sprehod/zajtrk/chai/banane, njim pa sem prepustil to veliko cudo. Fotoaparat. Tezko bi rekel, da ga niso poznali ze od prej, sem pa preprican, da ga se nikoli niso uporabljali. Pa se je zacelo. Vik in krik, smeh, zbadanje, poziranje, bahanje. In sem jim ga pustil. Celi dan. Naj vidim, kar vidijo oni. “But careful, ok?”. “OK!” se je slisalo izza vogala.
Naredili so nekaj cez 200 fotografij. Sledi izbor …
pa odlično (2. pa zadnji dve naravnost my kind of pictures:)…
Tale ideja s fotoaparatom ti je pa definitivno ena boljših stvari
Uživaj še naprej!
Aha, kje je pa še ostalih 196 fotk?
🙂 sem jim potem e mlo dal fotica, ampak tle v Kerali je taksen security, da mi ne pustijo prikljucit fotica na komp 🙂 ata ostalih 196 je umetniskih :))))