Kot vsak popoldan poprej naš avtodom pol-spretno parkiram na prvem možnem parkirnem mestu. Ustavimo se v zadnjem večjem marketu in opravimo nakupe. To kar bomo pojedli za večerjo (nekaj na pol pripravljenega, da pogrejemo v mikrovalovki in eno glavo solate), kar bomo jedli za zajtrk (kruh, salame, sir, jogurt in kosmiče), sadje (avokado, paradižnike, mandarine, kivije) in seveda še ginger beer, ki mu Lila in Art ljubkovalno pravita kar đinđi. Pravita je understatement. Đinđi se jesiharsko dereta takoj, ko vstopita v trgovino. Če nas kdo vpraša iz kod smo, rečem, da iz Hrvaške.
Na blagajni plačamo. 110 njihovih dolarjev. Cca. 60 eur. Cene tam tam z našimi. Brez presenečenj. Hodimo proti avtu, krotimo našo živalco Arta, ker več skače, kot hodi. Pridemo do avtodoma, priveževa otroke, bero s trgovine naloživa v hladilnik in … hudič od avta ne vžge. Niti ene lučke ni. Arta kakat. Ko to reče, zdaj kakat tudi Katko. Gresta čez cesto v infomacijski center. Ker avto zaboga ne vžge, greva za njim še Lila in jaz.
Tetkam za pultom razložim situacijo. Obe sta močni in lepi. Ena Maorka, druga ne. Maorka reče, da ima v avtu kable za jump-startat akumulator. Se pripelje do avtodoma. “OK,” pravi. “Kje je akumulator?”. Ammm … nimam pojma?! Hodim okoli avta in iščem proklet akumulator. Po nekaj minutah se pridruži še ona. Zdej iščeva oba. Vmes s svojega telefona (midva nimava cifer, ker imava samo eSim) pokliče na brezplačno številko podjetja, ki nama je rentalo avtodom, in ubogega Indijca na drugi strani tako napizdi, da model reče, da bo raje vse poslal na mail in odloži.
Vmes se nam pri iskanju akumulatorja pridruži še ena cela družina. Mož, žena in njun otrok. Pa Chat GPT, Katka, Lila in Art. Ne najdemo ga zaboga. Indijc je rekel, da je pod sedežem. Ok gremo na juriš. Zbijemo ven pol dna pod sedežem in glejgazlomka, res je tam nekaj podobnega akumulatorju. Maorka mi da kable, dam rdečo na rdečo in črno na črno. Prižge avto, jaz izklopim luči (damn, a se mel skoz luči prižgane?!), zastartam avto. Nič.
Maorka odpelje Katko v naš bodoči kamp, da se vsaj check-inamo in mogoče najamemo kabino za čez noč. Indijec vmes sporoči, da je poslal pomoč in da naj tam počakamo, da sicer ne ve, kdaj bo, ampak bo.
Lila, Art in jaz čakamo v avtu, ko na sosednji parking z rohnečim motorjem svojega Forda F250 s prikolico, na kateri je blaten štirikolesnik, parkira bog v obliki Novozelandca. Po dveh urah iskanja akumulatorja in pol ure neuspešnega prižiganja ne oklevam niti za sekundo in ustrelim, da če mi lahko kako pomaga, da nimam pojma, kaj naj in da mi zgleda kot nekdo, ki ve kaj dela. Bog v obliki Novozelandca stopi do avta, z enim čarobnim zamahom dvigne sovoznikov sedež (mi smo prej razstavili voznikovega), vzame iz svojega prtljažnika nek battery pack točno za to, kar jebe nas in v 10 sekundah prižge naš avtodom. Mi da roko – bog v obliki Novozelandca – in gre.
Od takrat dalje se nam je ponoči še Art polulal na “posteljo”, ker sem mu pozabil zvečer dat pleničko, tako da smo celo noč prespali v dixiju, danes pa sem rahlo neprevidno pri zavijanju levo nabasal še na robnik. Kar je bila še sreča v nesreči, saj sem pri ocenjevanju škode ugotovil, da se že ves čas vozim z popolnoma spuščenimi gumami in mi jih je – spet – en prijazen Maor pomagal napolnit. Bil sem na 14 od 65 PSI.
Danes je naša zadnja noč v avtodomu. Rahlo trpimo. Sem upal, da bo vsaj zadnja večerja čemu podobna, pa sem komaj žvečil ta žilavi korniš pejstri. Z ne veliko pretiravanja lahko trdim, da je bil eden najboljših obrokov na Novi Zelandiji današnje kosilo v McDonaldsu.
Jutri se peljemo še 4 ure na sever, vrnemo tole škatlo od avtodoma, prespimo na letališču in potem zjutraj naslednji dan na … Fiji!
