Otroci so neverjetni. Pride dan, kot si je obleči majico največja težava sveta. Pa ne gre, ne moooorem, premajhna, ful me pika, prevelika, nočem te, hočem ono … Potem pa se zvezde in planeti poklopijo in nam pričarajo tako lepo in umirjeno pot z letalom na konec sveta, da ne veš, a bi se smejal ali jokal.
Iz Ljubljane smo šli v Benetke, od tam pa ob pol štirih popoldan na 5 urni let z Emirati v Dubai. Že dolgo (10 let?) nisva letela z njimi, vmes pa za sabo pustila precej drugih letov (moj izračun pravi da med 50 in 70). Morda sva samo pozabila na to, ampak Emirati niso brez razloga ena najboljših, če ne najboljša letalska družba na svetu. Sploh tako z otroki je bilo vse tako lepo in enostavno, kot že dolgo ne. Super velik prostor na letalu (bookirala sedeže pred steno), stevardese so nas fotkale s polaroidi, okusni obroki, igrače, barvice, sladoled za desert. Poleg tega sta nama otroka prizanesla še s tem, da sta oba zaspala ravno takrat, ko so stregli kosilo, da sva se lahko “v miru” najedla in ravno ko sva midva končala, sva napitala še njih. Let lep, pristanek lep, pilot lep. Vse lepo.
Pridemo v Dubai. Dež. Vse stoji. Na cestah luže. Ne luže. Morja. V morjih pa vse vrste prevoznih sredstev. Končno pridemo s taksijem do hotela. “Ne moremo vas gostit, ker nas zaliva dež. Smo vam uredili drug hotel.” Ob dveh ponoči v še en taksi, 15 minut stran, pol ure na recepciji, da sem mu dal dva podpisa (ne vem, kaj sem podpisal), otroci še vedno pridni (kako je to mogoče, če pa se doma skregamo kdo in kdaj lahko je pikovit?!), vsi stuširani, pademo v posteljo …
In je tu nov dan. Prvi dan v Dubaju. Mesto naju spoimnja na Muscat v Omanu. Ipak je blizu. 400 kilometrov južneje. Urejeno in čisto. Z avtomobilskim hupami na isti frekveci in jakosti. Svet v malem, ampak samo delno pravilno proporcionalen. Ogromno Indijcev, skoraj nobenega Kitajca.
Naš prvi obrok je bil klasičen prvi obrok na potovanju. Ne tič, ne miš. Lila je maznila suši, Katka japonski “salmon bento”, jaz pa “chicken biryani”. Art malo riža, jogurt in banano. Za prve dni nikoli nimamo visokih pričakovanj. Cilj je, da kar se da hitro premostimo jetlag (prvi dan smo spali do 11 zjutraj, zdaj je ura 8 zvečer in en otrok že spi – dober znak), se orientiramo v mestu (metro smo danes že krstili) in osmislimo načrt za naprej.
Danes dlje kot do Burj Khalife nismo zdrli. Ampak vredu. Otrokoma ta špičasta stavba zagotovo ni pomenila pol toliko, kot vso mučkanje ličk, “high fives” in šlatanje nogic tetk in stricov. Ja, Lila ful rada šlata nogice od tetk in stricov. Ježešna, da se ne bomo narobe razumeli in spet pristali v kakšnem rumenem cajtrgu:)
Danes dežuje in Muca Copatarica šiva copa… napačna knjiga. Danes dežuje in Dubai se utaplja. Ulice so polne vode, v trgovinah curlja s stropov, nakupovalna središča so ena sama poplava. Jutri je napovedano lepše vreme. In mi bomo zagovoto že malce bolj v formi.
