Koga ljubiti? Sebe ali druge …

Leta 1943 je Abraham Maslow v svojem delu Teorija človeške motivacije predstavil piramido potreb, ki jim vsak posameznik sledi. Od spodnjih, najbolj osnovnih, do tistih čisto v špici.

Ne gre za zavestno pot, za preračunljivo dejanje ali začrtano strategijo. Je povsem naraven proces, skozi katerega gre vsak izmed nas. Najprej osnovne potrebe (zrak, voda, hrana …), dalje do varnosti, višje do ljubezni in pripradnosti ter v sklepni fazi prek samovrednotenja do končne stopnje samoaktualizacije. Če pogledamo grobo, lahko rečemo, da je spodnja polovica piramide tisti del, ki nas veže na družbo, priajtelje, okolje in zgornji tisti, v katerem smo več ali manj prepuščeni sami sebi.

Pomembna teza teorije je, da se iz enega odseka piramide ne moremo premakniti v drugega, če nismo na obstoječem nivoju do potankosti zadovoljili svojih želja, potreb … I just got stuck in moment and I can’t get out of it. Verjetno se dogaja tudi komu drugemu. Ko je želja po ljubiti in biti ljubljen tako močna, da ti ne pusti dalje. Vsak trud vložen v to, da bi uredil svoje lastne misli in želje, torej tisti del, pri katerem zunanjim vplivom ne daješ pravice glasovanje, ne obrodi sadov.

Ugotavljam, da rek “najprej imeti rad sebe, da lahko ljubiš vse ostale”, pri meni ne drži. Ga razumem in spoštujem, vem da je pravilen, a meni “se ne shodi”. Da bom lahko resnično razumel, usmerjal in pravilno vodil samega sebe, moram in želim najprej spoznati vse okoli sebe. Torej se z Abrahamom strinjava. Ne morem dalje, če mi ni dovoljeno deliti z drugimi. Mnogim ni jasno in mi ne verjamejo, vendar meni več energije in volje do življenje kot karkoli drugega podajajo ljudje, ki me obkrožajo. Tisti, ki jih že poznam in tisti, ki jih želim na vsakem koraku spoznati na novo.

Kot rečeno, nekoga moram imeti rad …