Dvosobno stanovanje v prijetnem delu Bangkoka s pogledom na reko Chao Phraya, veliko 60 kvadradnih metrov, z balkonom in v celoti opremljeno stane … preveč. 250.000 eur. Ampak, če bi lahko, bi. Zdaj ko sta tudi otroka posvojila mesto kot “svoj drugi dom” in Lila že sprašuje, če lahko gre – ko bo velika – študirat sem, bi to dejansko funkcioniralo.
V Bangkoku smo imeli 5 dni, ampak smo jih s podaljšanimi popoldanskimi spanci (od 15 do 17h) in tako umetno ustvarjenimi novimi jutri, skoraj podvojili. In še sreča, da smo jih, ker smo ga “šopali” skoraj do onemoglosti. Ko sva izbirala hotel v Bangkoku, je bil nujen predpogoj, da ima bazen. No, na bazenu smo bili enkrat, pa še to na hitro samo 20 minut preden so ga zvečer ob osmih zaprli.
Živimo v za naju povsem novem delu Bangkoka (Sebastjan hvala za še en super nasvet), blizu BTS (javni prevoz) postajališča Saphan Taksin, obdani z uličnimi stojnicami za mango sticky rice in crispy pork, navitimi tuktuki, ki nas ob nabijanju “Gonna be, gonna be golden” na najvišjo jakost vozijo sem in tja po mestu ter najmodernejšimi nakupovalnimi centri, če se nam zalušta sushija ali imax kina (pogledali novega Super Maria, luštno). Vsak dan začnemo ob 7 in ga v varen pristan hotelske sobe, kjer klima ne zmore razvlaževati težkega zraka, pripeljemo okoli desete ure zvečer. Čas, ko bi otroka po vseh zakonitostih mogla od utrujenosti pasti v posteljo, ampak ne. Navita kot uri in polna vsega novega še vsaj eno uro nabijata kilometre z nogami in jeziki.
Danes je naš zadnji dan. “Rada bi potovala, ampak rada bi bila pa tudi doma,” Lila ponavlja zadnje dni. Mislim, da je se ji počasi svita, da so potovanja privilegij in luksuz, ne pa nekaj samoumevnega. Art še vedno sprašuje, če gremo v Arendel. 🙂
Vesel sem, da sva na potovanju nakupila uporabne in za najino dušo vredne stvari. No, OK, priznam, da smo en dan v Bangkoku namenili “šetkanju” po Chinatownu, kjer smo malce (beri: povsem) brezglavo kupovali večino tega (beri: vse), kar se nam je zdelo zanimivo in privlačno. Art je dobil celo serijo figuric superjunakov in velik helikopter, Lila pa plišasto torbico in barbiko Zoey iz tistega “Golden” tam zgoraj. Skupaj smo nabavili še dva Dobbla, očiju trojne fake birkestock, nekaj sluzkotov, ogromno špangic za vse Liline prijateljice, nekaj za vzgojiteljice, tisoč Muay krem in Tiger balmov …
V Kambodži sva kupila najboljši poper na svetu, na Borneu, v Maleziji in na Tajskem pa lokalne speciality kavice. V skriti ulici Bankoga uokvirjen zemljevid tega končka sveta iz leta 1897, v Siam Reapu pisano sliko nam najbljuše ptice hornbill in v malezijskem Ipohu še sliko tamkajšnjega lokalnega umetnika. Seveda pa smo tu in tam v prtljago dodali še kakšno novo majčko.
Ura je 9 zjutraj, ob 5 popoldan imamo najprej 4-urni let v Shanghai, tam dve ure layoverja, nato 12 ur s China Eastern v Benetke, nato pa z našim avtočkom še tistih nekaj uric do doma. Dolga bo. Razmišljam, da bi na drugem letu pojedel ene tri dramine na enkrat in spal vsaj kaj več kot tistih klasilčnih 20 minut, kolikor mi prizanesejo letala. :p
Do odhoda na letališče je tole naš “to do”:
- Na javnem WCju poiskat Lilin prstan, ker ga je pustila tam, ko si je včeraj zvečer tam umivala roke
- Spakirat vse. Kupili smo še en živo zelen kovček, da lahko vse, kar smo kupili, prinesemo domov, in ga bo lahko Lila imela za takrat, ko bo šla študirat v Bangkok.
- Pojest še zadnje tajsko kosilo, čeprav priznam, da nam vsi somtami, tomyumi in riži-s-te-in-onim gledajo že pri ušesih ven in se od vsega najbolj veselimo regratove solate
- Napisat še zadnje blog (to mi za enkrat dobro uspeva)
- Mogoče skočimo še na masažo, ker smo včeraj odkrili en super salon s prijaznimi tetkami z močnimi rokami
Lepo potovanje smo imeli. Morda prvič takšno, da smo kot družinica šli z nekaj aktivnostmi krepko naprej od našega comfort zone-a. Da smo malo trpeli, bili umazani, žejni, lačni, da nas je bilo kdaj tudi strah. Vse to, kar naredi trenutke nepozabne.
Vsak konec potovanja je težak. V moji glavi danes ta zadnja dva meseca zavijam v lep celofan, dam gor mašnico in postavljam nekam na polico spominov. Ker vse kar ostane od tega, so lepi spomini. Za vedno.
