Premikanje po Luang Prabangu, mestu nekje na severu Laosa, je te dni onemogočeno. Na vsakem vogalu je zasedo postavila skupina otrok, njihovih starejših bratov, očetov, dedkov, babic in policajev, ki vsak s svojim škafom vode čakajo na mimoidoče. Na motorjih, v avtomobilih, v rikšah. Peš, s kolesom. Ni važno. Kdor prvi pride, desetkrat melje. Vodo. Če ima srečo, dobi “pošiljko” le iz manjših vrčev. A če se na horizontu pojavi obris rikše polne turistov, se napolnijo velika vedra. In vsi v nizko prežo.
“Tuk-tuk, tuk-tuk,” se je zadrl tale zraven mene.
In smo čakali. Še 50 metrov. Še 30. Še 10.
“Zdaaaaaj!” so zakričali. In napadli. V žargonu vojaških spopadov, bi rekli skoraj neusmiljeno.
(Video posnetek praznovanja si lahko ogledaš na najini Facebook strani.)
Praznovanje novega leta se začne že zjutraj. Zgodaj zjutraj. Verjetno zvočnike na ulico postavijo dedki, ki vstanejo s soncem in si privoščijo prvi jutranji cigaret. In potem gre zares. Mesto ne le danes, temveč že teden dni prej in, kot pravijo, še nekaj dni za tem živi za tole mokro praznovanje.
Budisti leta štejejo od trenutka, ko je Buddha doživel nirvano. In zato novoletno rajanje ni obarvano le v cestne vragolije, temveč ima tudi globok verski pomen. Kakšen? Iskreno povedano, ne vem. 🙂 Vsi sicer govorijo o obisku tega in onega templja, pa te ceremonije in grajenja peščene stupe na obali reke Mekong, pa vendar se zdi, da je bilo danes mesto kljub vsemu obarvano izključno v norčave barve. Morda jutri …
Najin je dan je trajal od 8. ure zjutraj do natanko 15. ure popoldan, ko sva izmučena in še vedno premočena do kosti popadala v posteljo. Živiva v najcenejšem guesthousu v mestu in najina sobica je velika ravno za eno posteljo in dva nahrbtnika. In super je! Ravno toliko, kot potrebujeva.
