No, pa sva v Nepalu. Glede na to, da je po zalogah vode to druga država na svetu (takoj za Brazilijo), bi človek pričakoval, da ga bodo ob vstopu v državo polivali s škafi vode. 🙂 Nič od tega. Nič od tega naslednje tri dni, ko sva bila v hotelu brez tekoče vode. Brez tuša še gre. Brez vode v kotličku pa malce težje. 🙂
Skratka, po 10 urah vožnje z najbolj simpatičnimi lokalnimi avtobusi, kjer je velikost stegnenice v logaritemskem sorazmerju s količino neudobja, ki ga človek doživi, sva prispela v mesto Pokhara. Simaptično, precej turistično mestece ob jezeru, tik pod Anapurno. Mogoče sva jo danes za trenutek ujela izpod deževnih oblakov, ni pa nujno. Lahko da je bil kakšen izmed ostalih šesttisočakov.
Počasi se pripravljava za terking. Res počasi. Včeraj sva namreč nedolžen 5-urni sprehod raztegnila v 12-urno sopihanje in noge bolijo. Precej. Vse skupaj bi bilo najbrž precej težje in za naju, ki premoreva toliko orientacije, kot slepa želva, morda celo nevarno, če naju ne bi na poti spremljal Kiran, eden izmed lokalcev, ki sva ga spoznala ob večerji slastnih momotov. Pa smo šli. Najprej navzdol, mimo njegove mame, ki je kot vsaka mama ustrežljiva do onemoglosti in ves čas nasmejana. In še dalje. Do reke in palače. 5 ur. Pa nazaj gor. Na kosilo k njemu domov in še malce pogrizt kolena. Super lepo! 🙂
Iščeva primeren treking za naju. Jutri greva na lov.
Katja, a si res pojedla tistega surovega raka, al se samo delaš?
Sem! Ene dve nogi. Je bil kar sladek 🙂