Letela sva že z vsem mogočim. Z indonezijskimi letalskimi družbami, ki jih bi pri vstopu v evropski zračni prostor preventivno raje sestrelili. Z indijskimi, kjer je bilo podobno, kot na njihovih vlakih. Z AirAsio, takoj po tem, ko je “padla dol”. Z letali na propelerje, propelerčke in skoraj-propelerje. Vse. In vse to vedno brez ene same zamude.
A prideva na Japonsko. Vse high-tech, vsi čisti, kot iz reklam, vse ovito v celofan tisoč in enega pravila. BAM! Pa nama odpovejo letalo. “Samo eno na dan je. Morda bo šlo jutri isti čas,” sva uspela prek Google Translate izvleči iz prijazne in hkrati prestrašene stevardese.
Saj vse lepo in prav, ampak takšen nepričakovan zaplet te na Japonskem močno udari po žepu. V Indiji? Ma nema problema! Vsedeš se na prvo rikšo, z napitnino vred plačaš evro in pol, pelje te do hotela za še enkrat toliko in za večerjo najdeš nekaj nekje na ulici. Na Japonskem? Jeba! Avtobus nazaj do mesta 20 eur (midva sva na srečo štopala), upaš, da boš dobil hotel vsaj za 15 eur in nekaj na poti za po zob za 10. In potem pride jutro. Spet z 20-evrskim busom do letališča, upaš da bo, nič ne ješ …
No, pa je šlo. Aleluja! Trenutno sva v Osaki. Vsi televizijski kanali prikazujejo zgodbe o močnem deževju po državi. In očitno sva midva pristala ravno sredi tega. Imava pa dežnike in še vedno zvrhan koš energije in volje, da se brezciljno gor in dol sprehajava po mestu. Iz zelenega Kyusha sva prišla v moderno Osako.
