Danes je žalosten dan. Po naravi sem tak, da ne maram stvari nad katerimi nimam popolne ali vsaj večinske kontrole. Tako recimo preprosto ne upam na vlak smrti. Res. OK, daj mi možnost, da zaviram in brez problem bom zdržal do konca, ne da bi samo enkrat zavrl. Samo da vem, da lahko, če bi že hotel, mogoče, enkrat …
Slovenska nogometna reprezentanca je z odlično igro in s še veliko bolj perfektnim pristopom k timskemu duhu in ekipnosti danes izpadla iz nadaljnjega tekmovanja na Svetovnem nogometnem prvenstu. “Yes-we-can” so zabili gol v sodnikovem podaljšku proti Alžiriji in nas tako potisnili na tretje mesto v skupini C. Fantje so obržali glavo pokonci. Junaki so. Razprtije so pozabljene, premije so si zaslužili, predsednik nogometne zveze je zadovoljen. Volk sit in volk cel. Pika. Piše se nova zlata zgodba.
Ker se ob takšnem trenutku spodobi privoščiti si nekaj več, sem se odzval povabilu dobre prijateljice Nataške in se prepustil nasladi Union/Novakovič piva na trnovski plaži. Pomirjujoče. Nepregledna množica ljudi, ki je še vedno dihala v evforiji in ki ni poklonila glave. Bilo je lepo, pomirjujoče. Sploh pa drugi Union/Brečko na Ljubljanskem gradu.
