Imeti skupino ljudi, s katerimi deliš tako rekoč vse, ob tem pa z njimi skupaj prispevati k ustvarjanju nečesa neoprijemljivega, a nadvse lepega, je čast. Zgubiti skupino ljudi, s katerimi si 8 let delil vse najlepše in najtežje trenutke, s katerimi si doživel toliko, da bi lahko rekel “goodbye world” v vsakem trenutku, je žalostno. naio ssaion je zgodba, ki je obstala v zraku. Nikoli ni bilo uradnega epiloga, nihče se ni podpisal pod “razpust sistema”, nihče ni povzdignil glasu in zaloputnil vrat. Dolgo mi je bilo žal, da se ni zgodilo kaj od naštetega, saj bi le tako lahko dokončno trdil, da je zgodba resnično zaključena, knjiga zvezena in postavljena na arhivko polico. Tako pa vse to še vedno ostala odprto.
httpv://www.youtube.com/watch?v=g-dSrgToJzk
Mogoče je težko priznati, da nam je bilo lepo, sploh za to, ker smo se vsi tako elegantno in brez oziranja nazaj postavili na svoje noge, začeli graditi svoje kariere in začinili življenje brez pomočih ostalih petih, ki so nas poprej spremljali 8 dolgih let. Sam sem poskusil pisati glasbeno zgodbo dalje, v drugih projektih, z drugimi ljudmi in drugačno glasbo. Ni šlo. Pa ne da bi bil problem v drugih, enostavno nisem našel kemične spojine, ki bi se zlila z njimi. Vsaj ne tako dobre, ko smo jo skupaj sintetizirali v zlatih letih naio ssaion.
Zakaj to pišem? V zadnjih dnevih besedici naio ssaion srečujem na Twitterju, v Facebook postih, na raznoraznih tujih blogih … Za piko na i so željo po ponovni združitvi benda izrazili mnogi izmed pomembnih drugih v mojem življenju. Ampak najbolj pomembno od vsega tega je to, da neskončno pogrešam našo glasbo, odre in adrenalin, ki nas je spremljal na poti … kjerkoli smo že bili. Beseda ni konj, zato sem vsem članov n.ss poslal mail z vprašanjem po ponovni združitvi. Mogoče pa nam uspe …
