Počasi se privajamo na novo okolico. Sprehajamo se po ulicah, opazujemo, komentiramo, tu pa tam ogovorimo kakšnega domačina (večinoma takrat, ko se zgubimo). Venezuela je država precej “u pizdi” kar se tiče ekonomije, standarda in socialne oskrbe, zato povsem razumljivo ljudje na vsakem koraku “furajo” skepso. Kljub vsemu, smo še vedno trijo adijo, ki je v njihovo državo prišel bog-ve-zakaj. To, da je to njihov problem, pa je verjetno tudi edini in vse posledice, ki temu sledijo pravzaprav povsem razumljive. Venezuela je prijazna, četudi te oropajo … prijazna!
Na včerajšnjem sprehodu po glavni ulici mesta so nam napumpali adrenalin. Pred eno izmed trgovin tik ob cesti se je zbirala množica ljudi. Seveda smo mogli prislonit svojo glavo in pregledat dogajanje. No, pa smo dobili porcijo. Nič hujšega za nas, dva domačina pa sta se pošteno stepla. Filmsko, z občinstvom in ženskim vpitjem vsepovprek. Mi pa šila in kopita naprej. Nazaj grede je na mestu že bila policija, precej nje. Frajerji s cigareti v ustih so naredili mir. “Naredili mir”. “Frajerji”. Lol
Kot verjetno veste tisti, ki me bolje poznate: Mic rad je. In seveda Mic rada je vse novo. Včeraj it was a good day. Najprej smo v lokalnem “kiosku” poskusili nekakšne žepke iz testa polnjene s tuno (al piščancem, še zdej ne vem), sirom in nekim drugim mesom. Hudo dobro. Mastno za znoret, ampak dobro. Treba malce raziskat kaj je to bilo, ne spomnim se imena. Seveda smo si privoščili še kokakolo, 350 ml, grande boca por favor. Ja, špansko govorimo kolikor najbolj lahko. No tengo ni puta idea.
Slišali smo in znano je, da je Venezuela dežela mesa. Kot se spodobi, smo si tudi mi privoscili nekaj mrtvega. Klemen je jedel piščanca blanche, Tamara špagete napolitana (wtf? lol. rofl), Mic pa konjski zrezek. Zraven pivo. Hudo dobro. No, sicer za prave porcije še niso slišali, jih je treba peljat v Pomfa, ampak okusno je pa bilo. Malce drago za tipičnega popotnika (cca. 5 eur na osebo), ampak ok. Smo že znotraj budgeta. Na dan zapravimo vsak cca. 20 eur, kar je še v mejah normale. V moji računici je bilo celo, da bomo zapravljali več, recimo do 30. Torej, alles ok!
Sprehodi po mestu so bolj lovske opazovalnice, bolje rečeno skrivalnice. Nismo še prepričani v to, kaj lahko počnemo in kaj ne. Tako da, tale slikica zgoraj je plod Tamarinega poguma. Ne vem pa kaj je slikala. Skratka, fotografija nedoločenega motiva samo za vas, from Tamara, with love! 🙂
Bejbe: Na zahodu nič novega. So far 🙂
Tisti žepki so empanadas 🙂
🙂 zdej dobro vem ja, hvala. prve dni smo se malo lovili glede izrazov, na koncu smo bli že “totally in the game” 🙂