“Sir? Hello, sir!” Vem, da ne klice mene. Zeli namrec scepec soli, ki jo je gospod na moji levi ravnokar iz svoje svetlo rdece torbe polozil na mizo. “Sir?!” Berem dalje, a s kotickom oci ujamem gospoda. Kratko postrizen, nekje v svojih petdesetih. Precej debela ocala, bolsci v prazno. Nekako v rob mize, morda pod njo. Narahlo se nagiba naprej, nazaj, naprej, nazaj. “Sir?!” se skorajda zadere gospa, naravnost v njegovo smer. Pogleda jo. “Sir, can I have a bit of salt?” Tisina, ko se ujameta s pogledi. Njegov v prazno, njen zeljan soli. “Sure. Yes, yes. Salt. Yes,” ji odgovori, na pol nerazumljivo med nastajanjem balonckov sline v koticku njegovih ust. Poda ji sol. Seze v torbo, na plano privlece drobno steklenicko z rumeno etiketo in bronastim zamaskom. Odpre jo. Na dlan si strese eno izmed tistih filmsko nevarnih tablet. Da jo v usta, poplakne z vodo in pogoltne z glavo postrani.
V Ashramu ta trenutek zivi nekaj cez 3000 ljudi. Taksnih in drugacnih. Razlicnih narodnosti, ras, oblik, velikosti, vonjev, pogledov, zelja, ciljev … Smo skupina altruistov, filantropov, a hkrati najvecje “zdruzenje” idealisticnih egoistov, egocentrikov.
Vceraj sem parvo malo bogastvo zapravil za nakup knjig. Tistih, ki jih prodajajo tukaj v mini stojnici. Dva starejsa gospoda, brez besedice anglescine delita znanje. Ne zelim izvedeti resnice, zelim pa spoznati, kam meri njihova pot. Vzamem to in ono. Stiri knjige. In berem. Ze dva dni. Od konca jutranje meditacije, ki se zakljuci ob tocno 6.00, pa do vecera. Vsak prosti trenutek berem.
Vsec mi je filozofija, ki v prvi plan ne postavlja Boga, temvec posameznika. Pravzaprav Bog sploh ni nujen konstitutivni element poti, ki jo zagovarjajo v Ashramu. V epicentru je posameznik. Vse kar pocnes, pocnes zase. Vse kar dajes, dajes zase in vse kar vzames, vzames zato, ker ti je tako vsec, ker ti to pase in te osrecuje. Nihce te ne sili s cimerkoli, kar ti ni po godu. Egoisti smo.
Berem o pojmu vairagya. O nenavezanosti na predmete, osebe, dejanja, stvari. O stanju, ko vemo, kaj nas lahko zasvoji in se temu izogibamo in temu, da se znamo v na videz neresljivi situaciji zavedati svoje moci in se pustiti v svobodo.
Ognjisce. Kot bi piramido, stopnicasto piramido odrezal na vrhu. Stranica je dolga nekaj cez meter, odprtina na vrhu 30 x 30 cm. Smo v majhni sobici. Na steni je leseni kipec Ganeshe, pod njim sedi moski v lahkotni beli obleki. Na celu ima tri bele crte, vejetno narisane z mokro kredo. Ritual puja, mu pravijo. Vse okoli ognjisca so posuti beli, roza in temno roza cvetovi velikosti ciklam. Disi po sandalovini. Nas je samo kaksnih 8, morda deset. Vsak v svojem svetu, opazujemo njegova skrajno uglajena dejanja. Polivanje vode, metanje cvetov, kapljanje z oljem, kurjenje disecih palck …
Zavem se, da sem se vedno nekje tukaj, kjer mi nekaj pocasi odpira pogled. Razmisljam o ying in yang. O tem, kako vse to zdruziti z vsakdanjih zivljenjem. Vem, da ne bom zadovoljen (naglasi, kakorkoli zelis) v svetu popolne predanosti samemu sebi, vem da rabim vse tiste zemeljske naslade.
Cutim, da je to prava pot. Vem, da obstaja. To je napredek.
