Ljudje smo v osnovi sprogramirani tako, da se bojimo vsega novega neznanega, tujega. Čeprav nas mika in si želimo nekaj poizkusiti, je dokazano, da do takšnih objektov/subjektov ustvarjamo distanco, za katero menimo, da ohranja naš dosedanji status quo. Gre za neke vrste obrambni mehanizem, ki nas je ohranil vse do danes. Beg pred nevarnostjo nas rešuje plenilcev in gotove smrti. Beg pred novostmi nas danes rešuje morebitne sramote, odtujenosti … nelagodja.
V mojem razmišljanju potovanje ni samo sebi namen. Ni sam akt, ko si oprtaš nahrbtnik tisto, kar me žene po svetu, temveč gre za vse tisto, kar doživiš ob razmišljanju na pot ter vse to kar ti sama pot da enkrat, ko se vrneš domov. Včasih se ujamem, ko si želim, da bi bilo potovanja že čim prej konec in bi se vse dogodivščine že začele predelovati v meni.
Želim si, da bi me ugrabili, oropali, da bi se zaljubil, da bi se potovanje zapletlo v nemogoče razsežnosti, da bi se izgubil, da bi pristal na samotnem otoku, da bi …
Karkoli bi se mi zgodilo, karkoli kar drugi smatrajo kot nevarnost, karkoli … vse to je v mojih očeh del tistega po čemer hrepenim. Nočem na potovanje odštevat dni in v Lonely Planetu kljukat znamenitosti, ki sem jih videl.
Fuck that! Rabim doživetja, ki ti dajo občutek, da si živ …
