Sediva … no, pravzaprav leživa na leseni sedežni garnituri 10 metrov ob plaže. Sonce je ravnokar padlo za velikanski vulkah na vzohdni strani Bali, ki ga v rdečem siju ujameva vsak večer. Pijeva pivo in čakava, da gospod z žarom na plaži speče dva tunina zrezka.
Prijetno utrujena sva. Snorklanje proti toku je bolj naporno, kot sem si mislil.
Na sebi imam še edino majico, ki ne smrdi. Davek, ki ga plačujem je ta, da me kristalčki soli od morske vode, s katero sem jo opral, grdo pikajo in srbijo. Boljše to, kot volnen pulover in zima, ne?
Čez dva dni se poslavljava od Gilijev in greva na 24 ur dolgo vožnjo z avtobusom v Lambuhan Bajo, mesto na zahodni obali Floresa, od tam dalje pa po otoku daleč na vzhod. Spet sva naredila zajeban plan u božjo mater in spet sem evforično srečen.
Lulat me.
A si ribici umil zobe s sonic care zobno ščetko?
Sem. Pa še nitkal sem!