Ne, nimam pojma, kako je bilo živet v Jugoslaviji. Ne vem niti tega, na kateri dan je umrl Tito in kje je pokopan. Ne vem, kakšno je bilo šolstvo, kakšno zdravstvo, kakšna lokalna politika. Zdi se mi, da smo imeli dinarje z ogromno nulami in da je ena generacija pred menoj še vedno nosila pionirske čepice. Morda se spomnim nekaj govora o udarniškem delu in velikih blokovskih naseljih, ki so jih gradili čez cesto. Ne vem, kako je bilo takrat biti star 30 let.
Vem pa, da bleda podoba Jugoslavije, ki jo moji možgani še vedno ohranjajo nekje v ozadju, s te razdalje, kjer sem sedaj in ob vseh neumnih (ja, neumnih) informacijah, ki jih Slovenija pošilja v svet, zgleda vse bolj privlačno.
Ko me kdo na poti vpraša od kod sem, vse pogosteje rečem samo: “Iz Jugoslavije.” Začuda ta besede prej kot na vojno in grozote asociira na lepo morje, odlične športnike, dobro hrano in sočne pomaranče iz doline Neretve.
