Ranljivost in sreča

Včasih nisem bil takšen, kot sem danes. Naj takoj povem, da se prav ničesar v moji ne-prav-dolgi zgodovini ne sramujem, vem, da vse korak za korakom vodi tja, kamor bom kmalu prišel.

Najprej je bil razvajeni Mic. Zelo razvajeni. Pa ne tako materialno, bolj čustveno. Na meji egocentrizma. V takšnih situacijah se povratne informacije iz okolja pospešeno vračajo nazaj. Morda jih ne registriraš, nedvomno pa ostanejo v tebi. V meni so razvile občutek za okolico, ki mi danes pride še kako prav. Mnoge so situacije, ko mi uspe stanje, razmišljanje ali mnenje drugih oceniti zelo zelo natančno.

Potem je bil jezni Mic. Obdobje, ko sem sovražil pravzaprav vse. Nič ni imelo svoje smisla, vse je bilo brezveze. Nikor nisem mogel imeti rad in za vsakogar sem bil prepričan, da ne more, zagotovo ne more imeti razloga, da bi imel rad mene. Izjava, ki se je najbolj spomnim iz tega časa in ki mi jo je zaupala moja dobra prijateljica v srednji šoli: “Mic, nikomur ne pustiš dovolj blizu. Najprej dovoliš, potem pa grdo zaloputneš vrata…” To slednje v meni vztraja še danes, čeprav bo kmalu umrlo.

Pojem, ki najbolje zaznamuje moje trenutno obdobje je “ranljivost”. Pa to ne mislim v nekem pomilovanja vrednem pomenu besede. Skozi vse izkušnje, branje in razmišljanje sem doumel, da je človek lahko resnično srečen takrat, ko se prepusti drugim, ko zmore toliko zaupanja v druge, da se jim je pripravljen v celoti odpreti. Potožiti, zjokati, se na ves glas smejati, četudi zobki niso povsem beli … Zaupanje je največ kar lahko oseba danes doseže v odnosu do drugih. Najbolj smešno pri vsem tem je, da iniciativa za čustev polen odnos z okolico izhaja iz nas samih. Naravno človeku je, da to išče drugje in posledično neuspeh pripisuje drugim.

Poskusi z nekom ujeti ritem nasmeha.

Meni počasi uspeva!