Ne tajim, da imam tudi tezke minute, mogoce ure. Po navadi zgolj trenutke. Ni lahko odditi na pot s taksnim razlogom, kot sem ga globoko v sebi zapisal jaz in ni lahko vedeti, da lahko stvari na bolje preobrnes le sam. Izkljucno le sam pri sebi.
Na ternutke se na potovanju pocutim, kot takrat, ko zelim zadrzati dih in pod gladino preplavati 25-metrski bazen. Nadiham se, globoko, pocasi, s prepono. Skoncentriram, premislim in pripravim. Zazenem se. Odrinem z vso mocjo, pa vendar pazim na energijo. Prvih nekaj metrov lebdim, z zaprtimi ocmi. Slisim le sum okoli sebe. Mozgani se zaprejo za zunanje drazljaje. Pogumno proti cilju. Potem se zacnem odrivati od mehke vode. Pocasi, previdno s cim manj porabljene energije. 5 metrov, 8, 10, 12. Zacne me dusiti. Stiska v prsih, oci zabolijo, grlo se zapre. V usesih zacne piskati. Recem si “zdrzi” in se odrinem se enkrat. Se bolj me stisne in se bolj zaboli povsod. 20 metrov. Ceprav vem, da je le dober meter nad mano resitev, si ne zaupam. Vem, da je tam, da ga bom lahko globoko vdihnil, pa me vseeno grabi panika. Ne zdrzim vec. Kaj ce ga ni vec tam? Kaj ce nikoli vec ne bom vdihnil? Kaj ce …
In se pozenem k vrhu. Globoko vdihnem. Zajamem zrak novega hrepenenja, novih zelja, novih izzivov. Ni mi uspelo …
25-metrski bazen sem pod vodo v zivljenju preplaval enkrat samkrat.
Ejga, boljše enkrat. Kot nikoli. 🙂
enkrat samkrat…a prav gotovo ne zadnjic..
“Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.”
true, true