10 let nazaj sva bila ravno tukaj. 100 metrov stran od tukaj, kjer pišem ta blog, sva živela v razmajani leseni kolibi in plačevala 8 eur na noč. “Bi podaljšala še za 3 dni,” sva vsake tri dni pristopila k mrkogledemu stričku, ki je upravljal enega najstarejših “resortov” na otoku. Sarin se mu reče. Resortu, ne stričku. Še danes je točno takšen, kot je bil takrat. Vse ostalo se je spremenilo.
Tole spodaj je Koh Lipe, kot je bil leta 2016.
In tole spodaj je Koh Lipe danes.
Sam po sebi je Koh Lipe verjetno eden najlepših tajskih otokov. Je ravno prav mali, da se lahko iz enega konca otoka na drugega sprehodiš in ravno dovolj velik, da ga lahko, tako kot midva takrat, raziskuješ tedne in tedne. Plaža, ki gleda na vzhod je dolga, peščena in polna senčnih kotičkov. Tista proti zahodu je zaobljena kot luna in te pusti odprtih ust, ko se barve sonca ujamejo v roza puh redko posejanih oblakov.
A nekaj je šlo narobe. Tako kot gre vedno pri rajskih (tajskih) otokih. V desetih letih je vsega postalo preveč. Ne malo preveč. Ne veliko preveč. Ampak nevzdržno preveč. Na zgornjih fotografijah je ista plaža slikana v razmaku 10 let. Prej so bili tile lični pisani čolni samo za okras. Ko so se pripeljali v pristan, so bili atrakcija. Fotkali smo se ob njih. Danes so vrvi, ki od dreves na obali tečejo globoko med korale, posejane vsakih 5 metrov in čolnov v vodi je stotine. Zjutraj, ko gredo “na teren” se jim umikaš, zvečer ko pridejo nazaj, se jim umikaš tečen. Če bi rad zaplaval, se zatikaš v vrvi. Pogleda na lepo dolgo plažo ni več. Razumem. Biznis. Nekdo je pogruntal, da imamo turisti radi vse te celodnevne izlete po okoliških otokih. Dobro zanj.
Prav tako je skoraj nemogoče zvečer hoditi po 3 metre širokih pešpoteh posejanih po otokih. Če se je pred deset leti mimo le tu in tam pripeljal kakšen motor ali kolo, so danes tovornjaki in kombiji samo pika na i avtocesti motorjev. V Vietnamu na najbolj obleganem križišču sem se z otroki počutil skoraj bolj varno kot tu. Pretiravam, ampak ne za prav dosti.
Je pa še druga plat vsega tega. Silver lining. Ponudba vsega na otoku je vrhunska. Dovršena. Skozi leta izpiljena. Odpadli so tisti, ki so nategovali in ponujali slabo (hrano in storitve), ostali tisti, ki delajo dobro. Nismo še pojedli slabega obroka. Kave so vrhunske. Sadja je v izobilju. Tudi ponudba namestitev je izjemna. Midva sva se sicer kar pošteno zaklala, ker sva naivno “bomo že zdržali” bookirala leseno kolibo brez klime in samo z mrzlo vodo (ta del seveda brez klime celo paše). Ponoči se počasi kuhamo na sous vide. Ko se ob 5:45 zbudim s taprvim petelinom, grem samo pod tuš in vztrajam tako dolgo, da me zebe. Po tem je ravno prav.
Mislim, da se sem ne bova vrnila. Od takrat davno je Koh Lipe v najinih glavah obstajal kot sanjski otoček. Tisti najnižji tam dol, daleč daleč naprej od Phuketa, Lante, Phi phija. Zdaj je tisti prvi otoček iz Malezije navzgor, na katerega se dvakrat dnevno vsak dan samo iz tiste smeri pripelje ogromen trajekt potnikov.
Na Bližnjem Vzhodu pa pizdarija. Tukaj se tega ne čuti drugje, kot v pogovorih sopotnikov, ko drug drugega sprašujejo, kdaj gredo domov, če imajo let in kaj bodo naredili, če se bo prestavil. Jaz se za enkrat s to težavo ukvarjam samo hipotetično. Če bi ne bilo varno domov prek Dubaja, bomo šli naokoli.
Še zadnja misel o Koh Lipe. Lep si. Neznansko. Upam, da bo vsaj tukaj pamet prevladala nad denarjem, če že drugje po svetu ne gre.
Jutri gremo na Koh Kradan. Menda še brez cest, brez prometa, brez obilice čolnov in še z ohranjenimi koralami. Se pustimo presenetit.
