V hiši na koncu naše ulice v Velenju so med Balkansko vojno živeli begunci. V hiši, kjer je sicer bivala ena družina z dvema otrokoma, jih je takrat živelo vsaj 20. Med njimi je bila tudi Marija. Marija je bila nakje iz Bosne. Stara je bila 12 let. Dve leti starejša od mene. Ker ni bilo druge možnosti, je hodila v šolo z menoj. V moj razred. Spomnim se prijaznosti učiteljic na moji osnovni šoli in paleto začudenih pogledov sošolcev in sošolk. Bili smo mešan razred. Hrvati, Bosanci, Srbi, Slovenci.
Marija je bila zaljubljena vame. Njena starejša sestra je bila njena najboljša prijateljica. Nekega pošolskega popoldneva me je Marija prijela za roko in peljala na dvorišče. K sestri. Bilo me je strah. Sestra, ne spomnim se imena, je počepnila k meni in me prijazno vprašala: “Bi bil ti njen momak?”
Kmalu po mojem sramežljivem “ne” Marije, njene sestre in ostalih iz hiše na koncu ulice nisem nikoli več videl.
Sarajevo je ima težko dušo. Tako težko, da sva se ob obisku muzeja posvečenega 20. obletnici genocida v Srebrenici in okupaciji Sarajeva danes oba malce zlomila. Pravijo, da ima vsaka medalja dve plati. Se strinjam. A ta medalja ima na eni strani kri nedolžnih civilistov, pa naj bodo Hrvati, Bosanci ali Srbi, na drugi strani pa brezmejno neumnost politikov in vojnih generalov.
Od kar sva prestopila mejo z Bosno, naju gostijo. Naprej v bližini Tuzle pri prijateljičini tašči in tastu, zadnja dva dni pa pri Katkini bivši sošolki v Sarajevo. Jeva najboljše, kar ponuja Bosna. Odkrivava nove razsežnosti razmišljanja. Sedimo ob kavici in se pogovarjamo. Res, res je lepo.
