Pravim pravljica, ker z drugo besedo težko povzamem vse to, kar bočutim med pisanjem. Pišem o naju. O meni in tebi. Skratka o meni. Tako ali drugače.
“… pa ne tako, da bi mi tekle solze. Preprosto boli, ker je. Brez obzira na vse tisto, kar sem nekoč bil in za kar sem izgubil upanje, da še kdajkoli bom, si utira prostor tam, kjer je pred nekaj meseci še cvetela najlepša ciklama. A vsaka ciklama rabi svetlobo. Vsaka ciklama rabi toploto.”
