Potovanje na Andamanske otoke je v okviru najinega enoletnega potovanja po Aziji prišlo spontano, kot spontano pade aprilski sneg. Vedela sva, da obstajajo, vedela približno, kje so, razumela, da sodijo po Indijo in to je bilo to. Kupila sva letalsko karto, ki naju je aprila po trimesečnem vandranju po celinski Indiji popeljala v glavno mesto Andamanskih otokov Port Blair. Čez dva dni sva se vkrcala na trajekt na otoček Neil in …
… in nemudoma preklicala povratno letalsko vozovnico. V Kalkuto bi naj poletela že čez 10 dni, a je pogled na rajsko otočje spremenil najine načrte. Da pokvarim klimaks, naj kar takoj povem, da sva na Andamanskih otokih ostala 30 dni. Toliko, kot nama je dopuščala posebna dovolilnica, ki jo vsak obiskovalec otokov prejma ob sestopu z letala.
Na Andamanskih otokih sva nekaj dni preživela v glavnem mestu Port Blair, dober teden na otočku Neil, nato pa sva se “zataknila” na otoku Havelock. Neila sicer ne bi zapustila, če naju v to ne bi prisililo dejstvo, da morava res že končno na bankomat (na otoku Neil namreč bankomata ni, na Havelocku pa je natanko eden), a še dobro, da so naju poti vodile naprej.
O Andamanskih otokih krožijo številni govorice in naj vam potrdim, da so vse resnične. Otoki so rajski. A ne rajski, kot so to morda Gili otočki v Indoneziji ali Koh Tao na Tajskem. Andamanski otoki so razred zase. Neturstični, naravni, samosvoji. V času, ko sva bila na otoku Neil nas je bilo na celotnem otoku vsega skupaj 10 turistov.
Andamanski otoki so tudi raj za potapljanje. Na srečo sva zmogla prvi korak in tam opravila tečaj za potapljanje. Izjemna izkušnja, nov svet, nov hobi. Prazna denarnica. 🙂
Andamanski otoki pa so zame sploh nekaj posebnega, saj sem tam odkril kotiček številka ena na planetu Zemlja. Imenuje se Sunset beach. Mirno morje, kokos v roki, sončni zahod. V vodi le midva. Izjemno.
