Na Boholu vsak dan dežuje. A sončni zahodi, zanimivo, so še vedno izvenzemeljski. Stric z brado, ki je kmalu po velikem poku risal ta filipinski otoček, je živel v zeleni hiši, se oblačil v zeleno, pil zeleni čaj iz zelene skodelice in ob končnem pogledu na umetnijo ujel solze v svojih zelenih očeh. Ja, oboževal je zeleno. In Bohol … Bohol je, seveda, zelen.
V pričakovanju prijateljev, ki nama čez kakšen teden iz Slovenije prineseta dolgo pričakovani paket (Curaprox zobne ščetke, sveže domače majice, Milka čokolade, nove kreditne kartice – ja, čisto vse so nama ukradli), sva se odločila, da čas izkoristiva za tavanje v neznano. Najela sva motor (črn je in zavore delajo tako, kot se spodobi), velike nahrbtnike pustila “doma” in se kot butec-in-butec podala na pot. Kam pa greva? Nimava pojma. Navijava plin do konca, kolikor gre in ko se nama ne da več, najdeva prvi guest-house in rečeva bobu bob.
Zgolj kot zanimivost. Včeraj sva se peljala skozi naslednja mesta: Valencia, Sevilla, Trinidad in Bali. Resno? 🙂
