Nedelja je očitno posvod nedelja. Ne samo to, da stoji mesto, danes smo statični tudi mi. Pravzaprav mineva dan, ne da bi se premaknili za več kot nekaj metrov. Rešuje nas špansko-slovenski slovar in domač šnops. Ja, igramo se igrico ugibanja španskih besed. Tisti, ki ne ugane, mora piti. Precej brez pomena tale igra, ker si po dveh neuganjenih besedah itak nisem zapolnil nobene več. Opa, vem eno. Njonjo (zapisano fonetično) pomeni otročji. Yo soy njonjo. Si. Muy 🙂 pero me gusta! 🙂
Danes je dan za planiranje. Določili smo, da si jutri ogledamo puščavo, ki se bohoti nedaleč stran od naše trenutne destinacije – Cora, popoldan pa z busom (nekajurna vožnja) odpotujemo v Adicoro, mesto na polotoku na zahodu Venezuele. Ker smo v Lonelyju prebrali, da so tam luštne plaže, bomo tam ostali dve noči, iz srede na četrtek pa iz Cora z nočnim busom odpotujemo v Merido. 12 ur vožnje s hladilnikom (beri: nočnim busom s klimo ohlajenim na minus 40). V Meridi začnemo naš treking. 4 dni. Dva safarija, ena avantura s čolnom in izlet s konji. Še nikoli nisem jahal. Nikoli. Mogoče se celo bojim elegance konjev. Samega sebe postavljam na preizkušnjo. Veselim se …
Ni slikic. Zakaj? Verjetno vas ne zanima, kako visimo vsak v svoji vreči, pijemo šnops, beremo, rešujemo križanke in čakamo lenobne delavce, ki bi morali priti na posado dokončat delo, da se lahko mi končno odpravimo v (itak popolnoma prazno) mesto. Hm … Vsak začetek je težak. Jutri štartamo na polno.
