Noč v japonskem ryokanu (2. del)

Ob sprejemu v recepciji Sanga Ryokana sva določila uro najine večerje. Sedem. Ravno dovolj časa, da pred večerjo skočiva v najin privatni onsen, po večerji pa rezervirava še tistega tam v gozdu, na odprtem med borovci in japonskim javorjem.

Predjedi s slivovim sakejem.

In se je začelo. Z nekaj prijaznimi besedami v japonščini in nešteto prikloni. Oni. Midva. Oni globlje. Globlje še midva.

“Sori, ampak med jedjo me res ne smeš motit!” pravi moj obraz. 🙂

Posadili so naju za mizo obloženo s tisoč in eno predjedjo. In slivovim sakejem. In jedilnikom, ki nama kljub angleškim zapisom ni povedal kaj dosti.

Sashimi iz konjskega mesa.

Nekaj predjedi, sashimi iz konjskega mesa, pečene postrvi, piščančja juhica, zelenjavni čips, goveji zrezek, miso juha in za posladek še sladoled iz mleka in matche.

Pečene postrvi s prilogo.

Vzela sva si čas. In na srečo so si ga vzeli tudi oni. Dobra urica in pol je minila kot takrat, ko si pogledal Beverly Hills in Merlose Place enega za drugim. Puf! 

Piščančja juhica.

“Arigato gozaimas,” je na koncu dodala prijazna gospa. “Vajin onsen v gozdu vaju že čaka. Kar izvolita …”

Matcha sladoled.